Svoboda govora: Bo res padel ključni steber demokracije?
Današnja kolumna je žal nekoliko bolj suhoparna zaradi pravnih aktov, ki jih omenjam. Vseeno upam, da zdržite do konca, saj je svoboda govora za slovensko prihodnost preveč pomembna, da bi jo zlahka preskočili. Svoboda govora je namreč temeljna človekova pravica. Kadar je ta pravica okrnjena, demokratična načela postanejo mrtve črke na papirnatih hišah Potemkinove vasi demokracije, ki jo oblast postavlja pred svoje državljane zato, da ima mir pred njimi. Svobodo govora zato ščitijo številni mednarodni pravni akti. Med drugim tudi Splošna deklaracija človekovih pravic in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah.
Predlog novega medijskega zakona, ki ga je Golobova vlada sprejela na zadnji seji v letu 2024, je v več točkah v nasprotju z omenjenimi temeljnimi akti. Odpirajo se resna vprašanja o smeri, v katero se giblje slovenska družba. Predlog zakona, ki naj bi bil namenjen predvsem reševanju težav z medijsko koncentracijo, ostaja v ključnih delih nedorečen. Pod pretvezo zagotavljanja pluralnosti, zaščite novinarjev in pravic občinstva, je zakon uvedel dve ključni spremembi:
- Ideološko določanje primernosti vsebin. To v praksi pomeni, da bodo mediji, ki se ne bodo podredili smernicam trenutne oblasti, kaznovani z visokimi denarnimi kaznimi ali odstranjenimi vsebinami.
- Selektivno finančno podporo. To v praksi pomeni, da bodo ti. “prijateljski mediji” prejeli dodatna sredstva, do vlade kritični mediji pa bodo deležni finančnih pritiskov in s tem utišanja njihovih kritik.
Korak globlje v komunizem in enoumje?
Ob branju zakona postane logično, za Evropo in Slovenijo l.2025 pa skrajno zaskrbljujoče, da je predlog zakona pripravila skrajno levičarska (beri: komunistična) stranka Levica, katere ideološki temelji so v neposrednem nasprotju z vrednotami demokracije. Komunizem namreč temelji na vsesplošnem zastraševanju posameznika in vladavini kolektiva brez kakršnekoli individualne odgovornosti, demokracija pa na individualni svobodi in vladavini prava. Medtem, ko komunizem vsepovprek straši z globami in kaznimi, demokracija daje svobodo in zgolj jasno in izrecno prepoveduje posamezne skrajnosti. Očitno so ostali člani vladne koalicije, ki izražajo podporo zakonu, ali neumni ali pa tako ideološko zaslepljeni, da se iz zloglasnega jugoslovanskega 133. člena KZ (verbalni delikt) niso nič naučili.
Določba Splošne deklaracija človekovih pravic, ki v svojem 19. členu opredeljuje pravico do svobode govora, neposredno priznava individualno (posameznikovo) pravico do izražanja. Ob tem tudi zagotavlja, da lahko posameznik pridobi informacije iz različnih virov, ne da bi bil omejen s strani državnih organov, “velikega cenzorja”, “velikega Brata ” ali odbora komunistične partije za narodov blagor in edino možno pravilno razmišljanje.
Splošna deklaracija človekovih pravic, 19. člen: Vsakdo ima pravico do svobode mnenja in izražanja; ta pravica vključuje svobodo imeti mnenje brez vmešavanja ter svobodo iskati, sprejemati in širiti informacije in ideje na kakršenkoli način in ne glede na meje.
Podobno v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah 11. člen jasno navaja in v drugi točki posebej jasno opozarja na spoštovanje pluralnosti medijev.
- Vsakdo ima pravico do svobodnega izražanja. Ta pravica vključuje svobodo mnenja ter sprejemanja in širjenja vesti ali idej brez vmešavanja javnih organov in ne glede na državne meje.
- Spoštuje se svoboda in pluralnost medijev. Poseben poudarek je tu na pluralnosti medijev, ki je ključna za zdravo demokratično družbo, saj zagotavlja, da različni glasovi in mnenja niso utišani.
A to žal še ni vse. Predlagani zakon vsebuje tudi predpise, ki kažejo na res slabo razumevanje sodobnega delovanja medijev. Tak primer je npr. predpisovanje ločitve med oglaševalskimi dejavnostmi in uredniškimi vsebinami. Na eni strani torej nova merila za financiranje medijev, ki naj bi temeljila na »neodvisnih« telesih, ki jih imenuje vlada ali njene podružnice. Na drugi strani pa daje pristojnost medijskim inšpektorjem, da ukrepajo proti posameznikom in medijem na internetu. Te določbe omogočajo politično arbitrarnost in vzpostavljajo sistem, ki je nevarno nagnjen k zlorabam.
Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, je: Kako zagotoviti, da bodo »neodvisna« telesa resnično neodvisna? V Sloveniji smo žal že videli, kako lahko na papirju sicer neodvisne institucije, postanejo orodje vladne politike. Nova pravila, ki omogočajo finančno nagrajevanje ali kaznovanje medijev, zato niso le sporna, temveč protidemokratična. Inšpektorat, ki bo nadzoroval to področje, bo namreč imel široka pooblastila. Od odstranjevanja vsebin do kaznovanja posameznikov, kar je bilo do sedaj v domeni sodišč tj. v domeni neodvisne veje oblasti.
Vplivneži in prikrita vpeljava nadzora nad internetom
Druga resna težava predloga zakona je obravnava internetnih platform. Po predlogu bi moral vsak, ki redno objavlja vsebine na spletu, registrirati svojo dejavnost kot medij. Ta poteza spreminja vsakega državljana, ki uporablja družbena omrežja ali spletne platforme, v tarčo potencialnega kazenskega pregona. Pristop, kjer izvršna oblast sama odloča o sprejemljivosti mnenj in vsebin, je nevaren precedens. Pod pretvezo regulacije medijskega trga ta zakon uvaja nadzor nad internetom, ki je ena zadnjih utrdb svobodne izmenjave idej.
Vpeljava enoumja
V demokratičnem sistemu se morebitne kršitve rešujejo na sodišču. Nikakor ne z arbitrarnimi ukrepi “medijskih inšpektorjev”, “cenzorjev”, “pooblaščencev” in podobnih umotvorov avtoritarne izvršne oblasti.
Ta zakon zato predstavlja neposredno grožnjo slovenski demokraciji. Kako malo je potrebno, sem na svoji koži izkusil tudi sam. Za konec zato predvsem v razmislek. Kaj če bo jutri, namesto aktualnih skrajnih levičarjev, zavladal skrajni desničar in si bo postavil svoje “cenzorje”? Če ne razumete vrednosti svobode izražanja drugače kot skozi strah, potem naj vas bo ob tej misli … pač strah.
Svoboda govora je preveč dragocena, da bi jo prepustili v roke tistih, ki želijo z njo manipulirati. Če ne bomo ukrepali zdaj, se lahko jutri znajdemo v družbi, kjer bo svoboda izražanja le še spomin na nekdanjo demokratično normalnost. Svoboda govora ni deljiva. Ne moremo si privoščiti kompromisov, ki bi omogočili oblastem, da določajo, katera mnenja so »dovoljena«. Evropski pravni red in mednarodni akti so tu jasni: svoboda govora mora biti zaščitena pred vsakršnimi oblikami političnega vpliva.