Z željo po večnem življenju se ukvarjamo že tisočletja
Z željo po večnem življenju, z razmišljanji, kako prevarati smrt in nategniti čas, se človek ukvarja že tisočletja. Egipčani so mumificirali svoje mrtve in jih pokopavali z vsakodnevnimi predmeti, hrano in zakladi, da bi jim zagotovili udobje in blagostanje v posmrtnem življenju. Iz grške mitologije je znana zgodba o Herakleju, ki je bil povzdignjen v božanstvo in si je s tem dosegel nesmrtnost. Stari Kitajci so eksperimentirali s cinobrom in živim srebrom, v upanju, da odkrijejo skrivnost večnega življenja.
V krščanstvu je večno življenje obljubljeno kot nagrada po smrti za tiste, ki verujejo in sledijo naukom Jezusa Kristusa. V hinduizmu in budizmu poznajo reinkarnacijo. V nordijski mitologiji je Valhala, dvorana padlih bojevnikov, kjer so tisti, ki umrejo v boju, povabljeni, da se pridružijo Odinu v večnem boju in veseljačenju, kar predstavlja njihovo različico nesmrtnosti.
Kitajski zid
Kitajski zid na primer so zgradili leta 1531. Čeprav je mogočnega in ”večnega” videza, je bil čas tudi do njega neusmiljen. Nekateri deli zidu morajo biti močno podprti in varovani, da lahko kljubujejo času. Če je verjeti starim zapiskom, je bil njegov prvotni namen ta, da bo stal večno in da bo zmeraj varoval kitajsko ljudstvo pred vpadi sovražnikov.
S kar precej vedrine in šegavosti so želeli prevarati čas tudi naši predniki. Sanjali so o posebnem mlinu, v katerega bi vrgli staro babo, ven pa bi prišla lepa in mlada deklica. Sanje so bile tako močne, da so jih potem pogosto upodabljali na panskih končnicah. Že v preteklosti so ljudje pili napitke, ki naj bi jim vračale mladost. Kopali so se v kobiljem mleku, starcem so v posteljo pripeljali deklice, nekateri so pili tudi kri mladih devic.
Danes?
Pri tehnološkem napredku z biotehnologijo, genomsko in regenerativno medicino, se lahko v prihodnosti zgodi, da bo tistim, ki bodo imeli denar, uspelo, da bodo ustavili staranje. Nesmrtnost sproža globoka vprašanja o smislu življenja, identiteti in spremembah, ki bi jih takšno početje prineslo v družbene, verske in moralne norme. Kako bi neskončno življenje vplivalo na našo psiho? Kaj se bo, teoretično, zgodilo v trenutku, ko bodo takšni ”večni posamezniki” do vrh glave siti življenja, umreti pa ne bodo mogli?
Vera v nesmrtnost danes bode v oči na vsakem koraku. Je že kdo preštel ženske, ki so legle pod kirurški nož v upanju, da jim bo ta z lepotno operacijo podaljšal čas mladosti? Prosti trg, na katerem se ponujajo mlada dekleta, da postanejo eliksir starim, a bogatim prdcem, še zmeraj, ali celo vedno bolj, deluje.
Koliko je posameznikov, ki ne znajo živeti, si pa nenehno grabijo denar, kot da jim je usoda namenila najmanj tisoč let za zapravljanje. So pa tudi takšni, ki so se že pred desetletji spremenili v zajedavce. Zarili so se v proračune in danes nam pijejo kri že tretje ali četrte generacije.
Noben dan ni tako dolg, da ne bi bilo večera.
Čas si predstavljamo kot nepretrgano verigo, sestavljeno iz sekund, minut in ur, kar nam pomaga, da si ustvarimo nekakšen red, ki je pomemben za orientacijo v prostoru. Čas je minljiv, lahko rečemo, da je tudi relativen, in zato kaj hitro pokvarljivo blago.
Življenja vsakega posameznika ne ocenjujemo po koledarju in po urah, ampak po dejanjih in po delih, delo pa ocenjujemo po času. Čim več del opravimo, več sledi pustimo za seboj, bogatejše in daljše je naše življenje. Rimski učenjak Seneka je pred skoraj 2000 leti dejal, da je življenje dovolj dolgo le, če ga pametno porabiš.
Aktualni trenutek
Mi, ki smo malo starejši in še pomnimo stare čase, lahko z vso gotovostjo trdimo, da ura še nikoli v zgodovini ni bila tako kratka, kot je danes. Pa zato ni toliko kriv čas, kot število dogodkov in informacij, ki jih v tej uri dobimo. Iz Žirov do Škofje Loke je 27 kilometrov. Ko se je moja babica odpravila na pot, je vstala ob polnoči, da je bila potem zjutraj, ob šestih, na železniški postaji, od koder jo je vlak odpeljal k maši na Brezje.
Moja generacija, ki se je vozila po tej isti cesti z avtobusom v srednjo šolo, smo za pot potrebovali kakšno uro. Danes jo prevozim v tridesetih minutah. Zanimivo je, da babice nisem nikoli slišala, da bi jamrala, ker ji je primanjkovalo časa! Jaz to nenehno počnem!
Edini, ki jih poznam, da s časom nimajo težav, so ti, ki sestavljajo trenutno vlado. Pride teden, ko se norosti, ki jih počnejo, vrstijo kot po tekočem traku. Potem pa se nam kar naenkrat zazdi, da so poniknili, oziroma legli k malo daljšemu počitku. Slabi dve leti sta sicer minili s svetlobno hitrostjo, a živ Bog ne ve, kako grozljive bodo posledice tega izgubljenega časa.
Samo, da ni Janša
V maniri, samo da ni Janša, smo sami sebe obsodili na propad. Vsak dan smo bombardirani z goro novic, tako da niti ne opazimo, kako nam svoboda polzi med prsti. Mižimo, ko po naših prihodkih lomasti inflacija. Niti toliko se ne ustavimo, da bi porajtali, kako nam zmanjšujejo socialne pravice, kako uničujejo zdravstvo. Tudi policijo in sodstvo. Tisti, ki jim marsikdo ne bi dal niti ovc čuvat, ne počnejo drugega, kot da se grebejo za denar in privilegije.