Čakalnica
Še kako drži, da so največje resnice na stežaj pripravljene na razkritje prav pred našimi nosovi. Pa tudi to, da so najpomembnejše in najbolj iskane formule najbolje skrite pod plaščem preprostosti. Vsak človek prej ko slej začne iskati, kar bi rad v življenju našel, pri tem pa skoraj doktorira, saj meni, da je to težko dosegljivo, dobro skrito in hudo zapleteno. Pa v resnici ni tako. Zadeve so na moč enostavne, ali jih v resnici kot take tudi vidimo in dojemamo, pa je drugo vprašanje.
Iskalcev »nečesa« je vedno več. Ta išče srečo, tista denar, on navdih in ono želi ustvariti všečno fotografijo. V vsej gonji se obračajo na vse strani, verjamejo vsemu in vsakomur, preizkusijo vse in še več. Tako seveda čedalje bolj medejo svoj že tako nesrečni in poln balasta … um. Včasih se mi zdi, kot da smo začarani. Kot da bi nad ljudmi visel urok, da vidijo, čutijo, razumejo in dojemajo vse popačeno. Pa potem vsake toliko preberemo tisto zlajnano o »roza očalih«. Saj jih ni težava sneti, če veš, da jih nosiš. Ampak, kako naj v resnici veš? Morda pa samo misliš, da jih imaš? Kaj pa, če je prav, da jih imamo? Saj vendar obstajajo stvari za uporabo. In zakaj hočemo biti vedno tako zelo pametni za nekoga drugega? Vsi smo polni nasvetov in mnenj. Koliko teh pa lahko pokaže oprijemljive rezultate?
Vsebino velikokrat podajam v duhu razmišljanja. In ne bi verjeli, koliko »norcev«, ki jim namenjam besede kot zagonska sredstva, mi začne odgovarjati v svetovalnem tonu. Torej, jaz, ki svetujem »pod krinko«, prejmem nasvete nazaj. Ljudje si težko dovolimo »pomagati«. Nujno moramo biti »ta pametni«, pa naj stane, kar hoče. Tudi tega, da preslišimo dobronameren namig, ki bi nam prihranil marsikatero neprespano noč, zdrs, solze ali stisko. Pa je verjetno tudi tako prav.
Do zdaj sem spoznala dve kategoriji ljudi, ki so za strokovno mnenje hvaležni. Eni so tisti, ki so res na dnu in vedo, da je bilka, ki se je oklepajo, v zadnjih vzdihljajih. In drugi so vrhunski »performerji«. Slednji imajo tako jasno začrtane vizije, kaj hočejo doseči, da si na podpornih področjih z veseljem »privoščijo« dodatne vzgonske moči. In res … slej ko prej sem jih videla vse poleteti. Novi posamezniki pa so že v nizkem štartu. Nepregledna množica vseh tistih vmes pa … svetujejo, a kaj, ko najslabše prav sebi.
Na predavanjih in delavnicah vedno rada povem, da naj si predstavljajo, da so v čakalnici večino časa svojega bivanja. Življenje je predvsem ena velika čakalnica, v kateri večina pridno sedi in čaka, da bodo poklicani na vrsto. Vmes malo pojamrajo, koliko morajo čakati, se malo presedejo, ker jih od sedenja že boli zadnjica in si privoščijo nekaj iz avtomata. Ampak samo večina. Ostala malenkost posameznikov pa se čakanja naveličajo in se odločijo nekaj narediti. Zapustijo čakalnico. V prenesenem pomenu seveda. Odločijo se, da bodo storili nekaj sami. Da se ne bodo skrivali, da jih ne bo sram, da bodo upoštevali svoj notranji vzgib in dali priložnost tistemu glasu, ki jih vabi v drznost.