V 86. letu starosti je umrl Silvio Berlusconi
V 86. letu starosti je umrl nekdanji italijanski premier Silvio Berlusconi. Umrl je v bolnišnici San Raffaele v Milanu. Aprila so ga zdravili zaradi okužbe pljuč, povezane z levkemijo, za katero je bolehal že nekaj časa.
Berlusconi je bil medijski tajkun, ki je med letoma 1994 in 2011 vodil tri italijanske vlade, njegova stranka Forza Italia pa je partner v sedanji vladajoči koaliciji.
Poleg zvodništva in podkupovanja je bil nekdanji italijanski premier avgusta 2013 obsojen tudi davčne goljufije, in sicer na štiri leta zapora in dve leti prepovedi opravljanja javnih funkcij. Ker je bil star več kot 70 let, mu je sodišče dovolilo zamenjavo zaporne kazni z delom v splošno korist.
Od pevca na križarki do nepremičninskega in medijskega tajkuna
Berlusconi se je rodil malo pred drugo svetovno vojno, leta 1936, v Milanu, v družini bančnega uradnika in gospodinje. Diplomiral je iz prava na univerzi v Milanu, med študijem pa je občasno delal kot pevec na križarki.
Leta 1965 se je poročil s Carlo Elviro Dall’Oglio, s katero sta imela dva otroka. V osemdesetih letih se je spustil v zunajzakonsko zvezo z igralko Veronico Lario, s katero sta imela še tri otroke in se s katero sta se poročila leta 1990, ločila pa se je leta 2009, ko so se v njegovi zvezi začeli pojavljati spolni škandali.
Svojo poslovno pot je začel v gradbeništvu v šestdesetih letih. Tako je od leta 1970 do 1978 v okolici Milana zgradil veliki stanovanjski projekt Milano 2 s 4 tisoč stanovanji.
V svet medijev je vstopil kmalu zatem, leta 1973, ko je ustanovil majhno, a prvo zasebno kabelsko televizijo TeleMilano, ki je leta 1980 prerasla v nacionalno komercialno televizijo Canale 5. Konec osemdesetih je Berlusconijeva televizija kanali so prevladovali v radijskih valovih.
Leta 1978 je ustanovil prvo medijsko skupino Fininvest holding. Zanimivo je, da se je istega leta pridružil prostozidarski loži Propaganda Due. Njegov poslovni imperij se je nezadržno širil, zato je kupoval druge televizijske kanale, kinematografe, založbe, veleblagovnice, leta 1986 pa je kupil tudi AC Milan. Fininvest je zrasel na več kot 150 podjetij.
Dvomljiv izvor prvih milijonov in neštete tožbe
Že do leta 1983 je zaslužil 114 milijard lir (danes 58 milijonov evrov), izvor sredstev za naložbe pa kljub preiskavam več državnih tožilcev še vedno ni znan. Vsekakor je k rasti njegovega medijskega imperija gotovo pripomoglo prijateljstvo s takratnim premierjem Bettinom Craxijem.
Leta 1984 je Craxi z izrednim odlokom legaliziral predvajanje Berlusconijevih televizijskih kanalov na nacionalni ravni, do česar je imela po zakonu do takrat pravico le državna televizija RAI.
Kmalu po njegovem prihodu na oblast leta 1994 je državno tožilstvo sprožilo preiskavo njegovega poslovnega imperija. Ko je istega leta separatistična desničarska stranka Lega Nord (Severna liga) izstopila iz koalicije in postala manjšina, je bil Berlusconi prisiljen odstopiti.
Postopkov proti njemu je preveč, da bi jih lahko naštevali: od zlorabe položaja, podkupovanja, korupcije, obrekovanja, poneverbe, izsiljevanja, krivega pričanja, pranja denarja, davčne goljufije do povezav z mafijo.
Leta 2013 je bil tudi obsojen zaradi nezakonite pridobitve in objave vsebine policijskih prisluhov svojemu političnemu tekmecu. Čeprav bi bil pogosto obsojen, bi bile obsodbe zaradi lukenj v zakonu redno izrečene na drugostopenjskem sodišču, tako kot se je zgodilo z obsodbo zaradi zvodništva mladoletne osebe.
Podpora Bushevi invaziji na Irak, kriza evra, napad na shod in še en odstop
Z obljubami o znižanju davkov, nižji brezposelnosti in višjih pokojninah je ponovno osvojil oblast leta 2001. Njegov drugi mandat sta zaznamovala podpora ameriškemu predsedniku Georgeu W. Bushu pri invaziji na Irak leta 2003 in slaba gospodarska situacija.
Po odstopu leta 2005 je na glasovanju o zaupnici v parlamentu prejel dovolj glasov za sestavo nove vlade. Leta 2006 pa je izgubil volitve proti levičarski koaliciji Romana Prodija. Toda le dve leti kasneje se je vrnil na oblast, ko je bil Prodi v parlamentu izglasovan nezaupnica.
Berlusconijev tretji mandat ni bil nič manj turbulenten. Poleg krize evra, ki je prizadela tudi Italijo, so njegovi škandali, preiskave in nenadzorovano obnašanje v javnosti, vključno s spopadom z lastnim finančnim ministrom Giuliom Tremontijem, začeli vplivati na mednarodni ugled Italije.
Finančna agencija Standard & Poor’s je bonitetno oceno Italije označila za negativno zaradi pomanjkanja politične volje za prepotrebne gospodarske reforme. Zaradi pomanjkanja reform sta ga javno kritizirala tudi nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Nicolas Sarkozy.
V politiko se je vrnil leta 2018
Leta 2009 je bil fizično napaden na shodu v Milanu. Moški iz množice ga je z marmorno maketo milanske katedrale udaril po obrazu in mu zlomil dva zoba, video posnetki in fotografije njegovega okrvavljenega obraza pa so obkrožili svet.
Na koncu je znova izgubil parlamentarno večino in bil 12. novembra 2011 prisiljen odstopiti. Čeprav je zaradi sodbe zaradi davčne goljufije, prve te vrste pravnomočne, ostal brez sedeža v senatu na čelu svoje stranke in svoj medijski imperij ter ga nadalje izkoristil za vplivanje na politiko.
Ko je takratni premier Matteo Renzi leta 2016 razpisal referendum o ustavnih reformah, je Berlusconi temu nasprotoval in referendum ni uspel, nakar je Renzi odstopil.
Njegova koalicija z Ligo Mattea Salvinija (nekdanja Severna liga) je na volitvah leta 2018 za las premagala Gibanje petih zvezd, vendar je Liga dobila več glasov kot Forza Italia in na koncu oblikovala koalicijo z Gibanjem petih zvezd. Leta 2018 mu je sodišče razveljavilo prepoved kandidiranja na volitvah, tako da se je leta 2019 brez težav uvrstil v EU parlament.