Razpad etičnih meril v slovenski politiki
Zadnje čase je slovensko javnost intenzivno zaposlovala afera okoli vprašljivega nakupa propadajoče zgradbe za potrebe sodišča v Ljubljani. Na plano je prišlo celo to, da je minister za finance zanjo prerazporedil denar kar iz malhe sredstev za pomoč prizadetim v poplavah. Afera tako ni usmerila žarometov le na posameznike in njihove vloge v procesih odločanja z državnim denarjem, ampak je pokazala tudi na globoko erozijo etičnih standardov v naši politiki.
Pri tem izstopa nekdanja pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan. Kljub očitni odgovornosti in pričakovanjem javnosti, da bo odstopila, je mirno vztrajala na svojem položaju in se celo šla nekakšne preiskave materialov, kjer je sama potencialna osumljenka. Samo za opombo naj omenim, da kljub formalnemu odstopu še danes vodi ministrstvo za pravosodje. Kako resno je treba jemati takšne situacije, smo videli na primeru Madžarske, kjer je predsednica zaradi spornega dejanja pomilostitve odstopila praktično takoj. To je pokazatelj, da nekje se pa vseeno še držijo nekakšnih pravil in politične higiene.
Drugi dejavnik je komercializacija politike, ki je v obdobju “golobizacije” Slovenije postala še posebej izrazita. Politika se zdaj zdi bolj kot kdaj koli prej podrejena denarju. Ne mine dan, da ne spremljamo novic o množičnem financiranju nevladnih organizacij in gibanj, ki so tesno povezani z določenimi političnimi silami. Elektrifikacija vsega in za vsako ceno je s to vlado postala nekakšen imperativ. Skočite na vlak elektro solarnega biznisa, dokler je še čas. Da je Golob veljal za nekakšnega čudežnega dečka energetika, verjetno ni potrebno izpostavljati. Z razlogom sem ga omenil v pretekliku.
Ne nazadnje pa ne smemo spregledati tudi vpliva družbenih medijev. Ti so spremenili način politične komunikacije, naredili so jo bolj neposredno in včasih brutalno. Družbeni mediji pogosto služijo kot odskočna deska za senzacionalizem in širjenje dezinformacij, kar dodatno spodbuja neetično vedenje med politiki. Če k temu dodam različne agencije, ki načrtno in po nalogu širijo zlo, laži in podtikanja s pomočjo lažnih računov na družbenih omrežjih, tega vpliva ni težko dojeti v vsej svoji širini.
Omenjeni trije dejavniki tako skupaj ustvarjajo okolje, v katerem je etičnost potisnjena na rob. To pa brez dvoma vodi do resnih posledic za celotno družbo. Če vlada lahko, če vodilni politiki lahko, potem lahko [kradem, lažem, se pretvarjam ipd.] tudi jaz. Ko župan brez sramu in posledic javno spodbuja potencialne investitorje k financiranju lokalnih športnih klubov, se moramo resno vprašati, kje je meja med podporo skupnosti in korupcijo. Mar ni ravno zato sistemsko urejeno financiranje lokalnega športa? Enako velja za politike, ki se poslužujejo laži in manipulacij, širijo nepravilne informacije, vse z namenom pridobivanja politične prednosti. Koliko neizpolnjenih obljub smo že slišali v zadnjem času? Golob je postal celo sinonim za neizpolnjene obljube.
Primeri zlorabe moči so še bolj zaskrbljujoči. Ko politični vpliv postane orodje za pritiskanje na posameznike brez ustrezne pravne ali moralne osnove, kot je bilo to očitno v primeru Tatjane Bobnar in Boštjana Lindava, se mora postaviti vprašanje integritete našega političnega sistema. Dodatno k temu postaja ignoriranje ali celo kršenje demokratičnih norm vse preveč običajno. Javno ignoriranje uradnih vabil pred preiskovalne komisije Državnega zbora, kot to počnejo nekateri vodilni politiki, samo še potrjuje, kako globoko pod nivojem sprejemljivega je razumevanje etičnosti pri nas.
Ti trendi pa niso le teoretični. Imajo resnične in trajne posledice za celotno našo družbo. Ko etični standardi padejo, to razjeda zaupanje javnosti v politični sistem, zmanjšuje verodostojnost institucij in ogroža temelje demokracije.
Pravosodni sistem, vključno z Ustavnim sodiščem, se sooča z ekstremno nizkim zaupanjem javnosti. O “depolitizirani” RTV Slovenija niti nima smisla več izgubljati besed. Ko urednik notranjepolitičnega uredništva javno označi upokojence, ki protestirajo pred stavbo zaradi pristranega poročanja za “Ruparjevo “smrad” kulturo” in potem ne izgubi službe, so vse besede odveč.
Enako velja tudi za neodvisne institucije, kot so Komisija za preprečevanje korupcije, Računsko sodišče in Varuh človekovih pravic. Prav tako je treba razjasniti vprašanja financiranja političnih kampanj in tudi političnih strank. Kako npr. deluje stranka Socialni demokrati, če je po podatkih iz medijev zadolžena za kar 1,82 mio evrov. S čim bodo odplačali ta dolg? S plačami poslancev? Baje s prodajo nepremičnin, ki so zastavljene za nove nepremičnine. Imamo opravka z nepremičninskimi bizniserji ali političnimi vplivneži, ki spotoma trgujejo še s hišami? Kako so se financirali petkovi ulični performansi? In tako naprej in tako naprej skozi segmente slovenske družbe.
Ob tem se naravno postavlja vprašanje, kako se lahko kot družba soočimo s tem izzivom. Tako nizko, kot so etične norme v času vladanja Roberta Goloba, niso bile od slovenske osamosvojitve dalje. Kot slab zadah se ponovno širi smrad vračanja v komunistični (beri: progresivni) totalitarizem. Spremembe medijske zakonodaje, vloga “medijskih prijateljev” (beri: cenzorjev) pri objavah na Facebooku, Google News itd. so le drobci, ki se tičejo zgolj medijskega manipuliranja.
Čeprav čudežne rešitve ni, je jasno, da potrebujemo celovit pristop. Reševanje te problematike ni enostavno in se morda zdi kot misija nemogoče. Vendar je obnova in ohranjanje visokih etičnih standardov ključnega pomena za zdravje in uspeh demokratične družbe. Zato moramo kot skupnost prevzeti odgovornost in se zavezati k delu na tem področju, ne glede na to, kako zahtevno bo.