Je res potrebno, da neprestano spreminjamo svoj obraz?
Živimo in se med seboj povezujemo. Kaj prinašamo drug drugemu? Dajemo podobo, ki je naša, to, kar smo in kakršni smo? Ali se pretvarjamo? Da bi bili videti boljši, pametnejši, pravičnejši…, da bi imeli več in bili bolj v ospredju, ali kar na vrhu človeške družbe? In tako se rodi hinavščina. Jaz z dvema obrazoma. Ki nima nobene povezave s pustnim časom, dogaja se leto in dan.
Od kod in zakaj hinavščina in sprenevedanje? Je res potrebno, če hočemo preživeti, da neprestano spreminjamo svoj obraz? Je to posebnost, ki je blizu prav nam, Slovencem? Res moramo živeti z dvema obrazoma?
Mojega očeta so v času socializma večkrat vabili, da bi vstopil v komunistično partijo. Zanesljiv in dober delavce je bil. Tako se je socialističnim veljakom zdel primeren, da bi bil lahko član Zveze komunistov. Oče je odgovarjal, da ima o partiji svoje mnenje in da bo ostal to, kar je. Še danes je trden njegov značaj, močna njegova osebnost. Zagovarjal je in živel vrednote, ki sta mu jih je v zibelko položili krščanska vera in vzgoja. Zavrnil je ponujeno članstvo v partijo, s tem pa tudi priložnost za višjo in boljšo plačo in boljši položaj v družbi.
Ostati zvesti temu, kar smo, svojim vrednotam in svojemu notranjemu glasu, to je velik dar. Hvala vsem ljudem, ki ste sposobni na tak način dajati zgled drugim. Očetovi sodelavci so me nekoč spomnili na mojega očeta in na njegova trdna prepričanja. O sebi pa so ugotavljali, da so bili zelo naivni in so se prepustili toku takratnega časa. Postali smo komunisti na papirju, ne v srcu, a od tega nimamo drugega kot slabe pokojnine in slabo vest, so priznali.
Želimo si biti dobri in pošteni ljudje
Prepričan sem, in ko opazujem sebe in druge okrog sebe, večina nas si želi biti dobri in pošteni ljudje. Klic dobrote v človeku je velik in močan. So ljudje, ki na žalost niso imeli izkušnje ljubezni, spoštovanja in sprejetosti in prava zaradi tega tudi ne morejo dajati tega, kar sami najbolj potrebujejo. Vse, kar danes ljudje dajemo in prinašamo drug drugemu, je posledica tega, kar smo doživljali in prejemali v preteklosti.
Zakaj imamo ljudje več obrazov? Ker se v sebi bojimo biti to, kar mislimo, da smo? Kakšni pa v resnici smo? Navzven poskušamo ugajati z načinom življenja, ki je prilagojen drugim in trenutni situaciji. Ta prilagoditveni čut se v nas zelo hitro aktivira. Resnica je, da ne želimo in se bojimo biti pred ljudmi iskreni in taki, kot v resnici smo. In povedati tisto, kar v resnici mislimo. V javnosti si nadenemo masko, ki ugaja ljudem. Načrtno prihajamo pred ljudi z lažmi. Vseeno je masko težko skrivati. Nekega dne pride na dan pravi obraz. Sami pred seboj ne moremo bežati, to je dejstvo.
Ali kdaj razmišljamo, zakaj lažemo. Mediji nam že dolgo ne dajejo dobrega zgleda. Včasih smo verjeli temu, kar je bilo zapisano v časopisih, so povedali po radiu, televiziji! Kaj pa danes? Vsakikrat si moramo postavimo vprašanje, kdo je ta, ki nam ponuja neko “resnico”. In zakaj govori, kot govori. Kaj ima “za bregom”? Imamo levo, imamo desno, imamo sredinsko, imamo katoliško resnico. Le resnice nimamo! Novinarski etični kodeks!? Kaj je že to? Ne smemo se čuditi, če rečemo, saj ne moreš nikomur verjeti. Tako živimo in to se dogaja med nami, tukaj in zdaj. Treba se je znajti, da preživiš! Ali pa da živiš bolje, kot drugi! In da imaš več kot drugi! Zato lažemo! Iz pohlepa!
Kje in kdaj se začne zgodba naših mask?
Moj prijatelj je sprejel vodstvo podjetja, kjer se ukvarjajo s prodajo in preprodajo različnih tehničnih izdelkov. Kmalu je ugotovil, da je v delovanju podjetja veliko nepravilnosti, in da lažno prikrivajo in predstavljajo cene svojih produktov. Moj prijatelj je spoznal, da v množici laži ne more živeti, niti delovati. Vest mu ne pusti. Odločil se je in zapustil dobro plačano delovno mesto. Najbrž težka osebna odločitev, a ohranil je svoj pravi obraz. Enega in edinega. Brez maske.
Kje in kdaj se začne zgodba naših mask? Odločitev je vedno zelo osebna. Povezana z našo vzgojo in vsakodnevnimi izkušnjami, z značajem vsakega posameznika. Vsak človek v sebi oblikuje lestvico svojih vrednot. Kam postaviti laž, kam iskrenost, odprtost za resnico. Želite biti resnicoljubni vedno in povsod?
Vrednota iskrenosti in resnicoljubnosti
Vrednota iskrenosti in resnicoljubnosti je bila včasih močna poudarjena in s svojim zgledom so jo starejši delili mlajšim. Ko smo otroci lagali, običajno iz strahu, smo bili resno opozorjeni, tudi kaznovani. Učili so nas, kaj je dobro in kaj je slabo. To je v nas pustilo sledi, ki so dobre, če ostanejo trajne. Otrok pravzaprav že od malega ve, kaj je dobro in kaj je slabo? A se na poti skozi življenje to vedenja izgublja, tudi nekaterim dokončno izgubi.
Lažnivci v družbi, ki se jih slej ko prej spregleda, niso nikoli dobro sprejeti. Ta javna nesprejetost včasih glasno opozarja, da je laž nesprejemljiva. Zlasti, ko gre za naše skupno dobro. Danes je laž del našega vsakdanjika. Živimo z njo, vemo, kdaj je laž , a jo je že toliko, da jo, hote ali nehote, sprejemamo. Se ji ne upiramo dovolj in celo v ustanovah, kjer naj bi skrbeli za dobro vzgojeni mlajši rod, se skoraj ne sprašujejo več, ali vzgajamo mlade k resnici o njih samih, o medsebojnih odnosih, o resnici bivanja?
Smo na križišču, smo pred odločitvijo, kam pelje naša pot. Iskrenost je človekova notranja luč. Je odraz lepote človeškega bitja. V nas sta že vrojeni dobrota in ljubezen, v nas je veliko svetega. To naj najde pot k bližnjim. Dobrota nima maske, se ne skriva. Z masko ustvarjamo lažni svet, ki uničuje človeško bitje in družbo v kateri živimo.
Benedikt Beno Lavrih