Pogrom nad Metko Zorc: Cena mednarodnega uspeha v Sloveniji?
Na inavguracijo Donalda Trumpa so bili iz Slovenije povabljeni ljudje, ki predstavljajo pojem uspešnosti v svojem poklicu. V tem smislu sta izstopala Ivo Boscarol in Metka Zorc, ustanoviteljica mednarodnega centra za zdravljenje srčnih bolezni Medicor. Ivo Boscarol je v zvezi z Zorčevo na televiziji napovedal, da bodo zoper njo spričo tega najverjetneje naknadno izvedene določene represalije. Razlog je na dlani. Tistega dne v Washingtonu ni bilo namreč nobenega uradnega predstavnika današnje slovenske oblasti. Iz ljubljanske perspektive je bila ta odsotnost groteskna, a logična. Zunaj politično-medijskega tranzicijskega kokona (njegov pokrovitelj ostaja Milan Kučan) ne Robert Golob ne Nataša Pirc Musar namreč ne predstavljata dosti.
O Pirc-Musarjevi se je dokaj jasno izrazil eden najpomembnejših avstrijskih časopisov, ko je priobčil karikaturo, na kateri NPM sedi na svojem rolls-royceu, v ozadju pa je ruska dača. Komentar ni potreben. Roberta Goloba v Bruslju vselej čakajo mikrofoni. A kaj ko so ti od domačih medijskih hiš. Smo v zvezi z eno ali drugim videli kakšno odmevno mednarodno akcijo? Kakšno pobudo? Sploh kakšen resen stik s katerim od pomembnih evropskih politikov? Vprašanje je, ali Donald Trump sploh ve za Roberta Goloba in Natašo Pirc Musar. Morda je o njiju bežno slišal, a si ne predstavlja, kdo to sploh sta?
Ve pa, kdo je Metka Zorc
Ve pa, kdo je Metka Zorc. Ve, da jo v ZDA cenijo. In zato se je zgodil pogrom. Medicor ima najboljše rezultate srčnih operacij, o tem smo pisali za Požareport. Ker je bilo treba direktorico Medicorja torej kaznovati za njeno mednarodno uspešnost, so iz kompostnika privlekli lansko jesen odvrženo solato, ki sliši na ime intervencij neke babiške zbornice (kaj imajo babiške zbornice s kardiologijo?). In to vlačijo do onemoglosti po vseh medijih. Ampak prav vabilo na inavguracijo je bilo temeljno priznanje za delo Medicorja, ki ga pač domače kompostirane solate ne morejo v ničemer zasenčiti, kaj šele izničiti.
Sicer pa, če se ozremo iz Slovenije v širši svet – in v zgodovino, ne moremo spregledati naslednjega dejstva. 20. januar 2025 je pomenil sintezo družbenih dogajanj, kakršne ne pomnimo že nekaj desetletij. Nič več ne bo, kot je bilo. Čas se je izkristaliziral do te mere, da smo vsi obstali osupli. Ne govorimo zgolj o inavguraciji Donalda Trumpa. Ta je bila sicer nasledek neke neverjetne serije dogajanj, ki dobesedno meji na nerazložljivo. Vse to dolgujemo fenomenu, ki ga imenujemo nepredvidljivost zgodovine.
Dejanski gospodar
Izkazalo se je, da je ona dejanski gospodar človeka, čeprav si slednji domišlja, da sam ureja svojo usodo, kot ureja družbo. Nepredvidljivost zgodovine je zasnovana na nepredvidljivosti posameznika, ki opravlja pomembno družbeno funkcijo. Če za kriterij vzamemo čas nekaj zadnjih desetletij, čas, ki je oblikoval sodobni svet, opazimo prav to pomembno silnico. Vzeli bomo v analizo tri državnike, to je Donalda Trumpa, Mihaila Gorbačova in Janeza Pavla II. Če je pri slednjem kakšen zadržek glede “državništva”, povejmo, da je Vatikan pač država.
Gorbačov je bil klasični sovjetski aparatčik. Če bi to ne bil, bi nikoli ne mogel postati generalni sekretar CK sovjetske partije. Tej se je pridružil zelo mlad. Delal je nato v stavropolskem komsomolu. Tam je leta 1970 postal prvi partijski šef, nato pa napredoval v Moskvo, kjer je leta 1980 sedel v klop članov politbiroja. Marca 1985 je bil izvoljen za generalnega sekretarja CK, s čimer je postal voditelj države.
Serije nepredvidenih potez
In potem so sledile serije nepredvidenih potez, vsaj če jih presojamo s stališča kariere sovjetskega aparatčika. Lahko bi nadaljeval v liniji tistih, ki so bili pred njim na tem položaju, in to bi bilo celo najbolj verjetno. A se je odločil popolnoma drugače. Četudi naj bi perestrojka bila ideja Aleksandra Jakovljeva, njegovega mentorja, ni bil v ničemer zavezan k njenemu uresničevanju. Nasprotno, to je bilo tedaj zelo nevarno. A v sebi se je odločil, da bo sovjetskim ljudem omogočil demokracijo.
Na drugem koncu Evrope se je prav v tistem času neki partijski sekretar, ki je formalno zasedal isto mesto kot Gorbačov (šef CK ZKS), Milan Kučan, opredelil za nasprotno opcijo. Da dežele pod alpskim soncem ne bo demokratiziral; da on in njegovi zadržijo absolutno oblast, naj stane, kar hoče. Slovenci smo še danes žrtve tega napačnega in v svojem jedru docela sprevrženega manevra.
A vrnimo se h… več na Požareport.
Boštjan M. Turk
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijske oddaje Faktor)
Portal24, Foto: Zajem zaslona/Nova24TV