Kako politične elite manipulirajo z davkoplačevalskim denarjem?
Že bežen pogled na upravljanje z davkoplačevalskim denarjem, tako v Bruslju kot v Sloveniji, razkrije osupljive vzporednice v načinu delovanja progresivnih političnih elit. Na eni strani imamo Evropsko komisijo, ki pod pretvezo okoljevarstva kanalizira davkoplačevalski denar v nevladne organizacije, ki nato lobirajo za odločitve, ki so že vnaprej določene s strani iste politične elite. Na drugi strani imamo slovensko oblast, ki z razpisi za nevladne organizacije in financiranjem preko ministrstev za kulturo in gospodarstvo krepi svojo podporniško mrežo ter financira provladne promotorje.
Škandal z zelenim prehodom in financiranje provladnih mrež
Škandal okoli Fransa Timmermansa in financiranja okoljskih NVO-jev jasno kaže, kako EU deluje in zakaj se sprejemajo odločitve, ki so skregane z zdravo pametjo. V konkretnem primeru je bil davkoplačevalski denar uporabljen za financiranje političnih kampanj. Bruslju to omogoča nadzor nad zakonodajo v imenu boja proti podnebnim spremembam. Za povrh pa še to, da so organizacije lobirale za zeleni prehod, ki močno obremenjuje evropsko gospodarstvo in državljane.
Podoben mehanizem deluje tudi v Sloveniji, kjer vlada prek razpisov financira izbrane nevladne organizacije in medije, ki delujejo kot njen podaljšek. Tak primer je Zavod Spirit in njegovi razpisi. Namesto skrbi za spodbujanje podjetništva in tujih investicij, služi predvsem kot orodje za financiranje provladnih promotorjev. Tako se ustvarja zaprti krog vpliva. Sredstva krožijo med oblastjo in njenimi podporniki, medtem ko so kritični glasovi izločeni ali diskreditirani in nenazadnje tudi podjetniško zadušeni. Zakaj je Matjaž Han še vedno minister, po aferi Litijska kot zdaj po aferi Spirit, je jasno samo še volivcem Socialnih demokratov.
Vzporednice
Oba primera kažeta znake sistemske korupcije ter politične manipulacije. V Bruslju se davkoplačevalski denar preusmerja v politične projekte, v Sloveniji se z javnimi sredstvi vzdržuje mreža lojalnih organizacij in posameznikov, ki nato vplivajo na javno mnenje. V obeh primerih so na izgubi državljani, ki ostajajo brez pravih odgovorov in z občutkom nemoči pred politično mašinerijo.
Takšni primeri niso osamljeni. So del širšega trenda progresivne politične struje, kjer se ves čas zagovarja “več države”, nato pa se javna sredstva uporabljajo za krepitev vpliva določenih interesnih skupin za podporo tej ideologiji. Evropska komisija s subvencioniranjem nevladnih organizacij, ki nato lobirajo za politike, ki so že vnaprej določene, ustvarja zaprti krog vpliva. Krog vpliva, ki ga sami nadzorujejo in financirajo. Te organizacije niso neodvisne, kot se pogosto predstavljajo, temveč del sistema, ki ga financira EU za lastne politične cilje.
Slovenija ni izjema
V Sloveniji ne pozabimo, da ni bilo nikoli odgovorjeno, kdo je financiral petkove kolesarje v času zanje vlade Janeza Janše, kdo je financiral različne novinarke in novinarje ipd. Danes vsaj vemo, od kod njihovo tekoče financiranje. Medtem, ko vi zbirate za zamaške, za medicinske naprave in različna super draga zdravila za otroke, se denar z lopato deli za različne programe, ki “naslavljajo” enakosti, nevladniške kompetence, digitalni prehod medijev (?!) in še čuda različnih nebuloz. Golobova vlada financira določena podjetja in nevladne organizacije zato, da jim omogoča politični vpliv, ki ga sicer ne bi mogle pridobiti. Da ob tem ministrstva aktivno zaposluje svoje aktiviste, je samo še za zraven. Kritične glasove se ob tem načrtno izloča in demonizira, češ da so proti napredku ali demokraciji. To ni demokracija, to je politična koreografija, kjer se navzven ustvarja vtis transparentnosti, v ozadju pa vladajo interesi peščice izbrancev.
Nauk zgodbe
Nauk zgodbe je jasen. Ne glede na to, ali gre za Evropsko unijo ali slovensko politiko, aktualna progresivistična elita deluje po enakem vzorcu. Sredstva se usmerjajo v ohranjanje oblasti, politični nasprotniki se diskreditirajo, resnica pa prikriva. Demokracija se spreminja v kuliso, prava moč pa ostaja v rokah izbrancev, ki delujejo brez nadzora in posledic. Poglejte si samo farso s preiskovalno komisijo o političnem vplivanju predsednika vlade na delovanje Policije. Predsednika vlade še zaslišali niso.
Ključno vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, je, kako dolgo bomo to še dopuščali? Kako dolgo bomo še sprejemali prazne obljube in politične farse, ki nas postavljajo v vlogo nemočnih opazovalcev? Demokracija pomeni aktivno udeležbo državljanov, ne pa pasivno sprejemanje scenarijev, ki jih pišejo politične elite. Poglejte si proteste študentov v Srbiji. Vučič bo slej kot prej klonil, če bodo študetje vztrajali. Čas je, da se tudi mi zavemo svoje moči in zahtevamo resnično preglednost, odgovornost in pravičnost. Le tako bomo lahko preprečili, da bi nas še naprej vodili tisti, ki svoje interese postavljajo nad dobrobit družbe.