Obsojanje – Obsojamo, človeku jemljemo dostojanstvo, zakaj?
Kaj vse si danes upamo! Ne morem več prebirati komentarjev na družbenih omrežjih. Nenehno obsojanje, napadanje, žaljenje, tudi psovanje. In to celo ljudi, ki jih avtorji sploh ne poznajo. Pomanjkanje spoštovanja, izbruhi grdih besed, uničujočih in popolnoma neprimernih, vse to se dnevno pojavlja na družbenih omrežjih, ki so postala dobesedno gnojnica in daleč, daleč od minimalnega kulturnega obnašanja. Beda in sramota, ki si je človek ne bi smel dovoliti, ne tisti, ki piše in ne tisti, ki to bere. Žal, je tistih, ki to pišejo in tistih, ki berejo te umazanije preveč. Od kod v človeku toliko negativne, razdiralne energije? Kar kaže na veliko nespoštovanje samega sebe. Čeprav se za vsem tem pisanjem skrivajo anonini avtorji.
Vsakega zanese, da se znajde v obsojanju drugega. Kar nekaj dela imam včasih s seboj, ko se zavem, da v mislih koga nezavedno kritiziram ali obsojam. Kdo pa sem jaz, da smem obsojati? Spomnim se tudi Jezusovega naročila: “Ne sodite, da ne boste sojeni!” Res je, nimam pravice obsojati dejanj ali izjav drugih ljudi, s katerimi se ne strinjam. Lahko pa imam svoje mnenje, lahko ga tudi povem na glas ali napišem, a ostajam pri tem spoštljiv in kulturen. Ne žalim, ne zmerjam! Pa tudi v anonimnost se ne skrijem. In tudi načela, pometaj pred svojim pragom, se skušam držati. Zavedam se bolečin, ki sem jih sam doživljal ob krivičnih obsodbah. Zato se borim in se bom vedno boril proti sovražnemu, umazanemu, nekulturnemu in krivičnemu, grobemu govorjenju in pisanju.
Obsojanje uničuje človeka
Pa še nekaj je: mnogi dobesedno uživajo, “se uživaško pasejo” na svojih obsodbah drugih. Kot da so sami brezmadežni! Brez napak! Če bi toliko dobrega povedali o drugih, kot o njih povedo slabega, bi bil svet veliko lepši. Obsojanje uničuje človeka. Ure in ure klevetanja in opravljanja vodi v bolezen. Opravljanje smo razvili kot nacionalni šport! Z vsako grdo besedo umažemo sočloveka. Tudi, če je nekdo naredil veliko slabega, mu nimamo pravice vzeti človečnosti.
V spominu imam besede sosedovega ata, ki je takole modroval: “Obsodbe se vedno vrnejo. Pridejo nazaj k tebi.” Moja mama je dejala: “Nič ne pomagaš človeku, če ga obsojaš, samo uničiš ga.”
V Lukovem evangeliju beremo, kakšne so posledice obsojanja: “Bodite usmiljeni, kakor je tudi vaš Oče usmiljen! Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.” (Lk 6, 36 – 38).
Jezus tudi pove, kako močne in težke so posledice obsojanja. Najprej se moramo zavedati, da z obsojanjem jemljejo človeku dobro ime. Ena sama lažna beseda lahko uniči človekovo dostojanstvo, mu vzame ugled in položaj. Se zavedamo, da z lažjo zapremo človeku pot v službi, družbi, ga očrnimo v družini, mu vzamemo ime! Vemo, da se lažnive in krivične obsodbe trdno prilepijo nanj, ostanejo na njem, tudi po zaslugi družbe, ki redko takega posameznika vzame v bran in mu odpusti. Takoj verjame v njegove slabe lastnosti ali dejanja, četudi se kasneje izkaže, da so bila napačna, da je oseba nedolžna. A omadeževani si madeža nikoli več ne more izbrisati. Družba poskrbi za to. Hitro smo pripravljeni sprejeti slabo in obsojati, a ko se izkaže, da smo bili v zmoti, težko sprejmemo popravek.
Če obsojamo, se obsodba vrne k nam
Če obsojamo, se obsodba vrne k nam. Jezus je poudaril, da obsodba zareže v človeka in ga rani. Rana pa boli in težko se zaceli, pozdravi. Tako je z obsodbami. Bolečina, ki smo jo povzročili bližnjim se vrne k nam. Ne vemo kdaj in v kakšni obliki. Z obsodbami drugih se ogrnemo v negativno vzdušje, ki ostane v nas.
Obsojanje drugih je lahko tudi prikrivanje lastnih zmot in napak. Človeška narava rada skriva svoja slaba dejanja, svojo nemoč in nesproščenost. Hote ali nehote to notranjo napetost preusmerimo na bližnje. Tako obsodimo in obsojamo. Tudi v samoobrambi! Kar je lahko tudi beg pred samim seboj, ker ne moremo najti miru v sebi. Kdor bližnje veliko napada, je v resnici sam v sebi zelo napadalen in negativen. Govori to, kar negativnega skriva v sebi, kar ima v umu, kar morebiti dneve in dneve melje, potem to nekega dne plane iz njega. Nekdo, ki svet vedno vidi negativno in ga vedno kritizira, tudi svojo okolico, bližnjo ali bolj oddaljeno, vedno ocenjuje negativno in napadalno. Kar pa pomeni tudi sproščanje svojih lastnih težav.
Vsako spoštovanje do sočloveka, se v resnici začne pri spoštovanju samega sebe. Zmerjamo sebe, se psujemo, se dajemo v nič in iščemo v sebi vse slabo? Če je tako, je treba poiskati pomoč, tudi strokovno. Osvobajanje lastnih bremen je potrebno. Pogovor z osebo, ki nas zna posluša, lahko zelo pomaga. Ljudje se skozi pogovor očiščujemo, se razbremenimo negativnih bremen, s terapevtskimi metodami umirjamo sami sebe. Vsak človek lahko najde svojo pot v mir. Kljub razburkanim časom, ima človek možnost, da ohrani svoje dostojanstvo. Ko pa pozabimo na sočloveka in ga z obsojanjem uničujemo, s tem uničujemo najprej sebe, potem družbo in s časoma vse človeštvo.
Benedikt Lavrih
Foto: Osebni arhiv; Portal24