Norčevanje iz verskih simbolov je postalo umazano in groteskno
Tegale pisanja sem se lotila v dneh, ko so se pred več kot 30 ali 40-imi leti, ob tem času, iz osrednje Evrope proti nam valile dolge in nepregledne kolone pločevine. Ves civiliziran svet je praznoval Veliko noč, le pri nas so se kot pijanec plota držali prepričanja, da Boga ni, če pa že obstaja, je to “opij ljudstva”. Četudi je rdeča elita gobcala marsikaj, je bil njihov duh šibak: na skrivaj so se prav tako kot “ljudstvo” mastili s šunko in potico! Včasih so se celo pozabili obrisati okoli ust, ko so se spet prikazali pred ljudmi, nemarneži. Čeprav smo potem dobili svojo državo in je nek ostareli gospod, imenovan Božiček, milostno dovolil, da lahko jemo božične in velikonočne jedi tudi z njegovim blagoslovom, pa riti, ki so ljudem kratile versko svobodo, do danes niso izginile, še več: po družabnih omrežjih so se namnožile kot morski prašički. Njihovo norčevanje iz verskih simbolov je postalo umazano in groteskno.
Zgodovina se ponavlja tudi na drugih področjih
Bila sem v prvem ali drugem razredu, ko sem zbolela za škrlatinko. Starši so bili v službi, na stolu so mi pustili čaj in skodelico, v kateri je bil sok rdeče pese. “Ko bo vročina začela naraščati, naredi požirek,” mi je rekla mama ob odhodu. Bila je prepričana, da sem že dovolj velika, da znam poskrbeti zase. Če me je bolel zob, sem hitro dobila nasvet, naj malo potrpim. Naj ne bom takšna reva. Zdravnik, dr. Bernik, ki je bil hkrati ginekolog, pediater, zobozdravnik in lekarnar, je imel deset rok, da je prisluhnil in pomagal vsem, ki so se, a šele, ko jim je voda tekla b grlo, zatekali k njemu.
V vsaki domači lekarni smo imeli tudi lastne pripravke in zvarke, s katerimi smo se zdravili. Spominjam se neke Štefke, ki je z obale prinašala oljčne liste in lovor. Čaj je bil menda odličen proti visokemu tlaku in žilnim strdkom. Zelišča smo začeli nabirati že zgodaj spomladi. Mama je bila prepričana, da za vsako bolezen v naravi raste kakšna rožica ali zel.
Danes
Danes je marsikaj drugače, tudi življenjsko dobo smo krepko podaljšali. A če pomislim, kolikšna je poraba zdravil na prebivalca, se vseeno čudim, kako so lahko nekoč brez zdravil, brez ustrezne medicinske pomoči, sploh dočakali srednja leta oziroma starost.
V letu 2022 je bilo, denimo, izdanih skoraj 19,6 milijona receptov v vrednosti 679,5 milijona EUR. Največ receptov je bilo v letu 2022 predpisanih za bolezni srca in ožilja, zdravljenje in pravilno delovanje živčevja ter za zdravila za bolezni prebavil in presnove. V Sloveniji je bilo izdanih povprečno 9.292 receptov na 1.000 prebivalcev.
Pa to še ni vse! V silnem razcvetu je tudi “vzporedno” zdravstvo, ki ga ljubkovalno imenujem “Hertina medicina”. Ljudje čepijo dneve in dneve pred televizorji, spremljajo nasvete o “naravnem zdravljenju”, naročajo “prehranska dopolnila” ter verjamejo, da bodo z njihovo pomočjo živeli vsaj sto let. Morda bi res, a le v primeru, če bi ugasnili televizor in se podali v naravo ter vsaj dve uri aktivno pešačili.
Pogosto se sprašujem, kako je mogoče, da so ljudje tako naivni! Brez muje se še čevelj ne obuje! V starih časih so tistim, ki bi radi shujšali, svetovali ”manjžri”, danes pa te-isti upajo, da bodo kilograme že kako izgubljali brez večjega truda, celo ob pomoči zdravil za sladkorno bolezen.
Družabni dogodki in podobne zgodbe
Spominjam se, zgodilo se je že pred več leti, ko naročanje pri splošnem zdravniku še ni bilo v navadi. Za nekatere, ki so prišli v Zdravstveni dom že zarana, in potem mirno in vdano čakali na vrsto vse dopoldne, je druženje pomenilo tudi neke vrste “družabni dogodek”. Če bi dotični živeli danes, bi jih našli v FB skupinah anticepilcev in podobnih tičev.
“Iz lekarne odnesem domov polno vrečo zdravil,” se je pohvalila gospa, ki je sedela tik zraven vrat v ordinacijo. Druga je ob teh besedah žalostno zmajala z glavo: “To ni prav. Bom vprašala zdravnika, zakaj mi predpiše le škatlico ali dve.”
Niti opazili nista, kako smo se ostali čakajoči muzali. Kasneje sem na te “vrečke” še večkrat naletela. Zdelo se mi je, da so “bolniki” resnost svojih težav merili tudi s količino zdravil, ki so jih zaužili.
V času, ko smo se množično vključevali v veliko družino FB, sem spoznala Kela in Janet. Sanjalo se jima ni, kje leži Slovenija, a sta nekoč vseeno sedla na letalo in iz John Glenn International Airporta priletela v Evropo. Naši obedi so bili nekaj posebnega. Že k zajtrku sta prinesla vsak svojo škatlo z zdravili. Tabletke, vseh oblik, barv in velikosti so bile razporejene po številnih predalčkih. Goltala sta jih kot moji otroci bombone. Janetina šibka točka je bil alkohol, zato je trikrat na dan popila šumečo tableto, ki naj bi ji to ljubezen bolj ali manj uspešno zatirala. Nekako sem ji verjela, a le do trenutka, ko je v enem dopoldnevu izpraznila litrsko steklenico slivovke.
Ne šalim se: poseben ritual se je zgodil tudi zvečer, preden sta šla spat: zaužila sta za eno otroško pest uspavalnih tablet, a glede na njune korake, ki smo jih poslušali vso noč, so bili brez pravega učinka.
Živci
Ja, drži, tudi v tako imenovanih “starih časih” so bili ljudje živčni, nestrpni, tečni, niso znali potrpeti, nekateri so se sekirali za vsako mačjo figo. Drugi pa zato, ker niso imeli denarja ne za hrano ne za preživetje. Soseda Mica je šla zmeraj, ko je imela napad živčnosti, za kakšno uro v cerkev Sv. Ane na Ledinici, kjer je zmolila ene par očenašev in se vrnila domov kot nova.
Danes je drugače. Zadnjič sem nekje prebrala, da si živčneži najraje pomagajo z malo kokaina. Mednarodna raziskava o uporabi prepovedanih drog za leto 2022, opravljena z analizo odpadnih voda, je pokazala, da je med vključenimi osmimi slovenskimi mesti najvišja uporaba kokaina, ekstazija in metamfetamina v Ljubljani, amfetamina v Velenju, THC pa v Kopru. Sledijo jim Maribor, Domžale in Kamnik in Novo mesto. Atrazin, ki se uporablja za uničevanje plevela, pa, dokazano, vpliva na neplodnost moških, na pomanjkanje spermijev, na upadanje drugotnih moških spolnih znakov, kar ima za posledico poženščenje moških.
Skratka, bolj, kot brcamo v zdravstvo, bolj cveti internetna ponudba “zdravnikov”, zdravil in prehranskih dopolnil. Več je tudi tistih, ki odhajajo iskat mir v Indijo ali v amazonske pragozdove, bolezenske simptome pa si zdravijo s sodo bikarbono in javorjevim sirupom. Bolj, kot izgubljamo tla pod nogami, bolj si manejo roke tisti, ki v škatlah, skupaj z bananami, lifrajo v Slovenijo “bel prašek”, ki ga potem uspešno prodajajo na vsakem vogalu.
Kaj hočem reči: moja mama se je motila. Ne drži, da v naravi rastejo rožice za vse bolezni! Takšne, ki bi pomagala k zdravi in trezni pameti, še niso našli.
Portal24; Foto: Osebni arhiv