Izganjalci hudiča in pravica do strahu
Izganjalci hudiča so bili včasih redki, občudovani in iskani. Redki, ker so za svoje delo potrebovali pogum, včasih tudi malo norosti. Ne nazadnje pa se tudi ni našlo veliko herojev s primernim “znanjem”. Težko jih je bilo najti, in če ste ga potrebovali, ste se morali močno potruditi, da je prišel. Če hočemo biti natančni, bi lahko rekli, da je želel izbiti hudiča iz glave. Kako lahko to vemo? Ob predpostavki, da se vse rodi v mislih in da se v našem življenju odraža in materializira zgolj tisto, kar za nas obstaja in v kar verjamemo – potem lahko rečemo tudi tako. In če ostanemo pri tej definiciji, je razlika med nekoč in danes to, da je danes mnogo izganjalcev hudiča. Nazadnje bomo morali še bežati pred njimi.
Pa saj v resnici danes ne govorimo o izganjalcih hudiča. Govorimo o vseh najrazličnejših terapevtih, trenerjih in “psihoznalcih”, ki bi tako radi pomagali vsem in vsakomur. Vsesplošna misija s slogani, kot so “izničimo vse strahove”, “izbrišimo vso žalost”, “izgledamo popolno”, “izbijmo frustracije iz glave in stiske iz prsi”, je strumno na pohodu. Bodimo srečni. Bodimo uspešni. Bodimo … brezčutni?
Kar nekajkrat sem že pomislila, da se bomo morali morda nekoč celo boriti za lastna čustva. Za to, da lahko čutimo in da je prav, da čutimo. Da si lahko privoščimo celo nekaj iz seznama čustev z naslovom “Negativno, nezaželeno in nedovoljeno!”.
Ne vem, koliko burna je vaša domišljija, jaz si lahko predstavljam, kako bo nekoč nekdo med begom pred vsemi “razsvetljenci” in “psihoznalci” kričal: “PRAVICO IMAM IMETI SVOJ STRAH! DA ME JE STRAH, JE MOJA PRAVICA!”
ali: “PRAV JE, DA ME BOLI! NIČ HUDEGA, SAJ BOM ZDRŽAL, PUSTITE MOJO BOLEČINO NA MIRU!”
ali: “JAZ BOM ZAGRENJEN, KOKR’ DOLG’ BOM HOT’U! NA MIRU ME PUST IN PEJT TOLAŽIT DRUGAM!!!”
Trend je biti “superfinofajn”
Trend je biti “superfinofajn”. To je postalo popularno in se dodalo kot enajsta božja zapoved. Ampak kaj, ko je zdaj ta enajsta tako moderna, da se je pozabilo na prvih deset. Sprašujem se, kam se lahko človek še “premakne”, če je vse super, fino in fajn? Kaj je potem še “pametno” in “smiselno” narediti? V stanju super, fino, fajn (seveda ob predpostavki, da ni zlagano) je edina logična dejavnost ohranjati to doseženo stanje. To pa je – verjemite – še bolj zagamano početje, kot truditi se doseči to stanje.
Pa veste, zakaj? Ker, ko se trudimo iskati in vzpostaviti ravnovesje, takrat je vizija, ki jo nosimo v sebi – ravnovesje. Težimo k temu. To pričakujemo. Pričakujemo torej nekaj lepega in pozitivnega, da se zgodi.
Ko pa se nekaj trudiš ohranjati … takrat šele pride na vrsto kup neprijetnih in nehotenih stanj in občutij. Sumničavost, stiske, anksioznost in strah. Pričakovanje in predvidevanje negativnega, kje in kdaj se bo nekaj porušilo, skazilo in uničilo. V tej fazi torej težimo k iskanju in prepoznavanju “težav”. Kar iščemo, pa ne nazadnje tudi najdemo.
Smo kaj spregledali?
Svet se že kar nekaj časa tako vrti. Smo kaj spregledali? Nas skuša evolucija popeljati v deželo večnega medu in mleka? Je prav ta igra zapletov in razpletov čar našega bivanja? Nikakor ne morem pozabiti obljub gospe, ki je bila Jehovova priča in je vsake toliko krožila po soseski in delila tiskane letake. Bila sem mala punčka in slika na naslovnici, kjer so vse mesojede in rastlinojede živali skupaj zadovoljno poležavale, me je vsakokrat prevzela. “Bo res tako?” sem jo nejeverno spraševala … “Seveda, da bo!” je zvesto in prepričano odgovarjala.
Izganjalci hudiča in pravica do strahu. Recimo, da imamo pravico do obojega. Pravico imamo verjeti in upati. Pa ima kdo pravico obljubljati skorajda nemogoče? Ima, če v to tudi sam iskreno verjame in upa. Kakorkoli, danes predvsem verjamem, da se nam ni treba bati. Vsakokrat, ko se nam bo kaj zapletlo, bo pritekla vojska “razsvetljencev”, ki bo gnala hudiča iz nas. In nasprotno, prav tako se bo vedno našel vsaj en nemarnež ali lump, ki nam bo pomagal “odravnotežiti” zadeve. Ja, pa saj to smo vendarle pričakovali, kajne?
Tjaša Ravnikar
O avtorici: mag. Tjaša Ravnikar je krizna managerka odnosov, umologinja in ustanoviteljica Umologije – medicine misli. Tjaša je predavateljica in pisateljica, med drugim tudi RTT – terapevtka, mediatorka na Okrožnem sodišču v Ljubljani in CSD – jih po Sloveniji in trenerka mediatorjev. Deluje na področju medicine misli in je pobudnica novih pristopov v duševnem zdravju in osebnostnem razvoju mladih in odraslih. Trenutno poglablja svoje znanje na doktorskem študiju iz področja naravne in integrativne medicine. Več njenih kolumn je na voljo TUKAJ. – Umologija: https://www.umologija.com/ – Tjaša Ravnikar: https://tjasaravnikar.si/
Portal24; Foto: Osebni arhiv