Smrt fašizmu in svoboda narodu
Ideja, da je življenje razdeljeno na dobro in slabo, na svobodo in fašizem, je sama po sebi kar privlačna. Predvsem je enostavna in ljudje radi verjamemo marsikaj. Žal pa življenje redko tako deluje v praksi. Naša življenja se prepletajo z življenji drugih, ki imajo svoje izkušnje in perspektive, včasih pravilne, včasih napačne in včasih nekaj vmes.
Odločitev, da Šarec neposredno pred izbruhom kovid krize odstopi, se je zanj in njegove botre prepričljivo izkazala za napačno. Načrt, da bodo po znamenitem “metu puške v koruzo” razpisane volitve, po zmagi na volitvah pa razširjena pooblastila ter skozi krizne razmere odprte poti do močnejšega obvladovanja družbe, se ni izšel. Na oblast je prišla desna opcija in tranzicijsko levico je zajela panika.
Angažma “civilne družbe”, ki je zaradi panike svojih botrov začela uporabljati do tedaj nekatera celo kazniva dejanja (pozivanje k nasilju, netenje sovraštva v družbi …), za to pa ni bila kaznovana, je pomenil potop korektne politične komunikacije v slovenski družbi in vzpon do tedaj še nikoli videnega sovraštva povojnih generacij. Osrednji sprožilec sovraštva je, zanimivo, še vedno prav II. svetovna vojna.
Znameniti klic “Smrt fašizmu, svoboda narodu” je še kako živ in zelo pomemben. Desetletja ponavljanja in poslušanja pusti posledice, ki pa niso samo pozitivne, kot se zdi parola sama. Ključna beseda “fašizem” namreč predstavlja zlo, razmerje do “svobode” pa definira naše težnje. Na drugi strani smo vendar mi, narod, zmagovalci, neskončno dobro.
Kaj je fašizem?
Za vse, ki ne razumejo najbolje kaj fašizem v resnici je, naj zapišem, da je to ideologija, ki je nastala v Italiji v 20. stoletju. Glavni cilj fašizma je vzpostavitev totalitarnega političnega sistema, kjer ima država popoln nadzor nad družbo in gospodarstvom. Torej, voditelj države in njegovi sodelavci imajo popoln nadzor nad vsemi vidiki družbenega življenja, vključno z gospodarstvom, kulturo, mediji, izobraževanjem in državno upravo. Nasprotuje se pluralizmu, demokraciji in svobodi govora, propagando in cenzuro pa se uporablja za ohranjanje svoje oblasti.
Zakaj tranzicijska levica ne uporablja slovenskih zastav?
Fašizem v svoji izvorni obliki govori tudi o “čisti” narodni identiteti, ki temelji na rasni in kulturni homogenosti. Zato je bistveno, da tranzicijska levica ne uporablja slovenskih zastav, ampak vse druge, npr. jugoslovanske, mavrične, rdeče, kakršnekoli pač, le slovenskih ne. Uporaba npr. nacionalne zastave jim namreč služi kot utemeljitev za zmerjanje s fašisti, saj naj bi fašisti z uporabo zastave pozivali k “čisti” narodni identiteti. Fašist tako lahko domoljuba, ki ponosno uporablja slovensko zastavo npr. ob imenu na twitter profilu, brez skrbi napada z očitkom, da je fašist. Sam je namreč ne uporablja v nobenem kontekstu.
Kdo v Sloveniji potrebuje fašiste kot smerokaz?
Enačenje fašizma z vsemi, ki se ne strinjajo z vami, je v Sloveniji, s stališča politične propagande, enostavno in učinkovito. Vsakič, ko nekomu rečete fašist, v globinah duše zazveni razmerje zlo/dobro oz. ‘smrt (zlu) fašizma / svoboda (dobremu) narodu’.
Vsakič nezavedno odprete pot težnjam in s tem gibanju za svobodo. Mogoče zdaj bolje razumete, zakaj se je nekdo v svobodi(!) in demokraciji poimenoval Gibanje Svoboda. Če ne razumete, počasi ponovite: “Smrt fašizmu, SVOBODA narodu.”
Ta sveta preproščina enačenja je pomembna predvsem za volivce leve sredine. Ostali namreč vedo koga morajo voliti. Volilci Levice na levem skrajnem robu vedo, na desnici pa volilci SDS in NSi prav tako.
To vodi tudi do boljšega razumevanja v nebo vpijoče nerazgledanosti, infantilnosti in nedoraslosti funkcijam trenutne vladajoče strukture. Ta se kaže npr. skozi popolno umanjkanje razumevanja vzročno posledične povezave, da današnja dejanja izbranih vodijo v jutrišnje posledice celotne družbe. Lep primer je npr. vračanje kazni za izgrednike v času Janševe vlade. Z razlogom zakoni ne veljajo za nazaj in z razlogom jih sploh imamo. Pravo namreč ureja razmerja v družbi in kaznuje njih kršenje takrat, ko veljajo, ne pa prej ali potem za nazaj.
Nujnost ponovnega odhoda v boj … za svobodo
Ko je Pavel Rupar na zadnjem shodu pozval predsednico, da naj odslovi svojo svetovalko za upokojenska vprašanja zaradi podpore evtanaziji, je bila retorika tranzicijske levice čez noč spet enotna. Strah pred posledicami protestov je namreč velik in zato je potrebno ponovno pozvati svoje privržence v boj – proti fašizmu. Smrt fašizmu, svoboda narodu. V gibanje za svobodo. Gibanje svoboda torej.
Pozorna bralka ali bralec ob tem seveda ne more mimo vzporednic med delovanjem te vlade, opisom fašizma nekaj vrstic višje in perfidnostjo pozivanja ljudi v gibanje za svobodo. Propaganda, vredna Goebelsa in Bernaysa skupaj.
Predsednica se je pri Ruparju npr. odzvala z očitkom, češ, da jo Rupar poziva k nekakšni odstranitvi ali še kaj hujšega glede omenjene svetovalke. Grozno, kajne? Fašizem? Nato pa so se predvidljivo, kot po tekočem traku, začeli vrstiti veljaki in zaslužni nameščenci tranzicijske levice s svojimi izjavami o fašizmu političnih nasprotnikov. Začelo se je ponovno gibanje političnega polja. Gibanje za svobodo, proti fašizmu vendar.
Tako, kot je bil pred zadnjimi volitvami sveti gral levice “janšizem”, kjer gre za preslikavo pojmovanja zla fašizma na politične nasprotnike (fašizem = janšizem), je to vzdušje po volitvah nekaj časa vzdrževalo “čiščenje”, sklicevanje na “zaplinjanje” in podobne nebuloze.
Sčasoma pa goloto cesarja očitno vidi vedno več ljudi in podpora javnosti je začela dramatično upadati. Propagandni stroj fašizma tranzicijske levice je zato potrebno ponovno aktivirati, saj obmetavanje nasprotnikov s fašisti preverjeno deluje.
Zaenkrat še.
Opomba Uredništva: Kolumna je bila prvotno objavljena na Portal24, tukaj jo poobjavljamo v celoti, nespremenjeno.