Boštjan M. Turk: Edino, kar lahko ugotovimo: Golobnjak, cepljen na Milana Kučana, ima izjemno močan želodec
Boštjan M. Turk: Slovenija postaja vse bolj podobna dvema državama, ki imata v programu čaščenje rdeče zvezde: nekdanji Sovjetski zvezi oz. današnji Ruski federaciji in Severni Koreji. Nikjer drugje namreč ne slavijo insignij komunistične revolucije na način, ki je doma v deželi pod Alpami. Ne v Italiji, ne v Avstriji, ne v Nemčiji, ne kjerkoli drugje.
Slovenija je v tem smislu pravi unikum. A stvari gredo še dlje. To, kar počne sedanji režim, namreč v celoti spominja na kič. Obujati stvarnost, ki se je definitivno poslovila, spada pod obeležje prav iste kategorije. Solzavost v zvezi z jugonostalgijo, Titovimi belimi pudlji in Jovankinim presežnim trebuhom, vse to sodi v območje ekskluzivnega kiča. Totalitarni kič, kakršnega je vzdrževala ranjka Jugoslavija, pa je vselej vseboval elemente nasilja. Stranka Levica in njeni ministri so s tega stališča tako veliki promotorji kiča kot tudi veliki promotorji uveljavljanja nasilja nad drugačemislečimi. Spomnimo se samo Jožeta Dežmana in njegove usode pod ministrico za kulturo.
Kič
Kič pomeni tudi preobličenje preteklih dejstev v nekaj, kar naj bi zbujalo zadovoljstvo v sedanjosti. Nikjer se namreč ta premet ne pokaže bolje kot pri čaščenju žice, ki naj bi oklepala Ljubljano. Indoktrinacija osnovnošolcev in drugih, najobčutljivejših segmentov naroda vsak 9. maj poteka prav na transverzali tega, kar se imenuje žični obroč okrog Ljubljane. Za kakšno veliko laž gre, povedo naslednji citati in odlomki. Moramo jim le prisluhniti in jih vzeti “ad litteram”, zares.
Kaj raziskovalci tako imenovane žice okrog Ljubljane povedo o tem? Tako: “Pri pripravi knjige Žica okrog Ljubljane me je močno presenetil podatek, da žični obroč okrog Ljubljane ni bil opuščen takoj 9. maja, ko so v mesto vkorakale partizanske enote. V knjigi Janeza Kosa Pot spominov in tovarištva: 50 spominskih pohodov je namreč mogoče prebrati tudi: ‘1170 dni življenja v žični zapori je bilo konec. Pravzaprav ga je bilo konec štirinajst dni pozneje, ko so prehode zapustile tudi straže nove oblasti.’”
Če krenemo po poti k bistvu: to je eden od redkih uporabnih stavkov v knjigi, ki je sicer med bolj posrečenimi produkcijami kiča na slovenskem knjižnem trgu, pa še tu zmaguje v najtežji konkurenci. Jankovičeva “študija” (avtor, Aleksander Jankovič, nima nobene povezave s sedanjim ljubljanskim županom) je namreč ideološki kalk revolucionarne memoarske produkcije, ki je v celoti niti Dinos ne bi zmogel prebaviti v eni sezoni.
A kot je tranzicijski nomenklaturi leta 1990 spodletelo pri celovitem čiščenju arhivov, se je tudi Jankoviču zapisalo nekaj stavkov, ki na celotno zadevo mečejo čisto novo luč. Pričajo namreč o tem, da komunisti žice niso takoj odstranili, to pa zato, ker so jo uporabljali z enakim namenom kot italijanski in nemški okupatorji. Namreč: da so preprečili pobeg iz mesta tistim, ki so jih tokrat oni nameravali likvidirati. In če vemo, koliko ljudi je bilo v Ljubljani preganjanih (ali je izgubilo življenje) v prvih tednih po “osvoboditvi”, spoznamo, kako kapitalno odkritje se skriva v sicer kičasto odbijajoči knjigi.
To še zdaleč ni vse
A to še zdaleč ni vse. Da bi odvrnil sleherni sum o dejanskih namenih “osvoboditeljev”, se imenovani Jankovič zapleta naprej, v novih serijah neresnic pa predstavlja “dokaze”, čemu naj bi žica okrog mesta po 9. maju 1945 še služila. Beremo: “Kot se spominja Pavel Gmeiner, je bilo ob koncu vojne strelivo iz tega skladišča v velikih količinah raztreseno po bližnjih njivah. Vmes so se našli tudi kosi orožja. Kasneje naj bi se zaradi eksplozije vlaka s strelivom veliko nabojev in kosov orožja znašlo tudi na poljih okrog Most, a za našo pripoved je pomembno predvsem omenjeno skladišče na križišču Dunajske in Tolstojeve (vse v Ljubljani, op. B. M. Turk). Fante je privlačilo vse, kar je pokalo, in navdušeno so hodili na kraje, kjer je ležalo opuščeno orožje in strelivo. Da so prišli tja, so morali čez blok na Dunajski cesti, ki ga je takrat nadzorovala mladinska straža.”
Jankovič namreč poskuša dopovedati, da je ostala zgolj ena straža, to pa zato, da mladina ne bi kradla streliva. Celotno infrastrukturo oklepa okrog Ljubljane naj bi komunisti vzdrževali zgolj zato, da mladina ne bi hodila nabirat patronov na “bližnjo njivo”?! Ampak ali ne bi bilo enostavneje, da bi ogradili polje ali celo da bi očistili patrone?
Seveda bi bilo, žica je bila tu zaradi drugega namena. In še več: med strelivo naj bi eksplozija ob kongresu AFŽ vrgla tudi municijo s tega dogodka, pa so morali tudi njo dodatno čuvati pred radovedno mularijo. A kongres AFŽ je bil šele julija 1945: “Julija 1945. je bil v Beogradu Prvi kongres AFŽ Jugoslavije, na katerem je bilo 960 delegatk, za predsednico AFŽJ je bila izbrana Spasenija Babović.”
Zmeda
Če upoštevamo zmedo, ki je tedaj nastala v Ljubljani, je utemeljeno sklepati, da nove oblasti municije, ki jo je vrglo na polja ob mestu, niso odkrile prej kot v desetih dnevih, dveh tednih, če ne kasneje. In že smo pri avgustu 1945, ko žica stoji in jo stražijo mladinci.
Do kdaj je tam… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura Moči in Faktor)
Foto: Nova24TV