Boštjan M. Turk: Prav Laž, pregrnjena s težko, baržunasto zaveso na prvi pogled všečne retorike, je ključna določilnica tistih, ki nam vladajo
Boštjan M. Turk: Leto 2024 se prelamlja v 2025. Običajno delamo v takšnem času analize za nazaj in se oziramo naprej. Kaj dobrega oz. kaj slabega nas čaka. V tem smislu je prav zadnji teden postregel s sila poučnimi dogodki. Predsednica Inštituta 8. marec naj bi bila v letalu za London videna, ko je potovala v poslovnem razredu. Tam so karte praviloma še enkrat dražje, razred pa je znan po tem, da se v njem razkazujejo pomembneži.
Asta Vrečko, koordinatorka Levice, iz komunističnih idej črpajoče stranke, je na stroške davkoplačevalcev prav tako potovala v London. Udeležila se je elitnega plesa slovensko-britanske gospodarske zbornice. Tako se je potrdilo to, kar postaja vse bolj očitno. Namreč, da je vsa ideologija zgolj priročno orodje za zagotavljanje gmotnih dobrin, še več, prestiža. Odveč je reči, da je ta nedosegljiv vsem onim (včasih so se imenovali delavci), na katere se potniki skozi čezoceanske oblake ves čas sklicujejo. In da gre za veliko krivico, storjeno prav tistim, ki predstavljajo javni predmet nagovora borcev in bork za “absolutno pravico”, kategorijo, ki jo Inštitut 8. marec in njemu podobne institucije stalno svaljkajo po ustih, mediji pa njihove besede prenašajo naokrog, kot bi bile od “Boga poslana, nebeška mana”.
Jetniki svobode
V tem smislu je med dogodke preteklega leta vsekakor mogoče šteti knjigo Jetniki svobode. Že zunanji razlog navaja k temu: obsežna znanstvena monografija je med ljudmi lepo zaželena, kot če bi šlo za kakšen pogrošen roman, navdihnjen po španskih ali turških žajfnicah. Drug razlog je bolj univerzalnega značaja. Knjiga razgrinja prav protislovja iz prvega odstavka, kaže na zasnovanost tranzicijske levice v globoko nedemokratičnih, če ne že sprevrženih vzorcih. Kot je napisal eden od duhovnih očetov Jetnikov svobode George Orwell: vse je bilo zlagano, vse je bila laž, zavita v celofan sladkih besed.
Prav laž, pregrnjena s težko, baržunasto zaveso na prvi pogled všečne retorike (svoboda …), je ključna določilnica tistih, ki nam vladajo. Knjiga se opira na pričevanje disidenta Milovana Đilasa in na njegovo knjigo Novi razred. Slednjega predstavljajo tako imenovani gospodje-tovariši. Prepoznamo jih v Dražgošah, vsakega januarja. Tam se namreč organsko vprašamo, česa je več: rdečih zvezd ali črnih mercedesov. Gospodje-tovariši tako govorijo eno, mislijo drugo, delajo tretje. Za ljudi jim je dobesedno vseeno. Najbolje se znajdejo v takšni ali drugačni diktaturi. Tudi za to smo v Sloveniji danes blizu nekakšni obliki južnoameriškega samodrštva, kjer je na oblasti policija, mediji pa vse pokrivajo. Knjiga na to intenzivno opozarja.
Bit prebujonstva
A če se iz Slovenije ozremo v svet, lahko prvi hip zadihamo bolj sproščeno. Tam je optimizma namreč več in je horizont precej širše odprt. 5. novembra 2024 smo se otresli totalitarne grožnje tako imenovane prebujenske ideologije. Trump je Demokratsko stranko pospravil na smetišče zgodovine, skupaj z njo pa ukano, s katero so superbogati, moderno prebarvani v levičarstvo, hoteli zavladati svetu. To je bit omenjenega prebujenstva.
Po njem naj bi večina živela pod diktatom manjšine (za začetek LGBT …), vsi pa bi bili primorani nenehno odpravljati in popravljati krivice. Nekaj podobnega kot pri nas počne Inštitut iz prvega odstavka, seveda navidezno. Vsako »popravljanje« krivic namreč ustvarja nove, dejanske krivice, stranski produkt takšne dialektike pa so obvezno novi privilegiji za najglasnejše. In zapostavljena večina. Kako smo že leteli v London in potem čez lužo? V katerem razredu že? In kako letijo običajni smrtniki?
Ljudem so se počasi odprle oči za takšno sprenevedanje, natančneje hinavščino ali hipokrizijo. Spoznali so, da zahodni levičarji eno govorijo, drugo delajo in tretje mislijo (če sploh mislijo, še posebno domači, ljubljanski). In da se ne glede na vse izgovorjene besede zelo radi prepuščajo finančnim privilegijem. Z domačimi besedami: lepijo kuverte za 1000 evrov. Ali se vozijo z beemveji kot sedanji minister za delo.
Pa smo lahko docela optimistični? … več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijske oddaje Faktor)
Portal24; Foto: Zajem zaslona/Nova24TV