Zdravstveni sistem v Sloveniji – politična in ne strokovna tema

Bo kar držalo, da je zapletene stvari težko enostavno sporočati. Tako je z našim zdravstvom. Toliko je različnih vidikov, da se za vsako trditev zlahka najde vsaj ena nasprotujoča trditev in potem se izgubiš v pojasnjevanju. Zato sem tako dolgo premlevala, ali in kako naj se spravim k temu pisanju. Poleg tega je informacijski prostor v tem trenutku s to temo tako nasičen, da težko poveš kaj novega.

Pred leti sem pisala analitične članke, sedaj pišem iz sebe. Pride tak čas v ciklu življenja. Kmalu bo štirideset let, kar sem del zdravstva in je zdravstvo del mene. V takšnem obdobju se učiš in izkusiš marsikaj.

V prvih desetih letih je bilo veliko noči neprespanih. Majhni otroci, dolge ambulante, nočna in vikend dežurstva, po dežurstvu pa spet naravnost v polno ambulanto. Tu in tam kritično bolni, lahko bi pred menoj umrli. Ženska srednjih let, dvanajst-letna deklica in še in še. Pa niso, prav sem storila. A bilo je težko, po takšnih dogodkih se je v meni sprostilo toliko stresnih hormonov, da me je dva dni vse bolelo.

Začelo se je zaradi denarja

Potem se je začelo zaradi denarja. Zakaj dajem pregledovati jetrne teste, zakaj se grem serologijo na mumps, … starejše kolegice. Imela sem razlog, verjemite. A se nisem hotela prerekati. In začeli smo se strokovno in človeško razhajati. Za specializacijo ni bilo šans. Z licenco iz splošne medicine sem se odločila za zasebno prakso.

Tri leta, potem sem jo zaprla. V tistem trenutku sem imela 1730 opredeljenih bolnikov, kar je sedaj približno norma za polno zasedenost, tedaj pa ni zadoščalo za ekonomsko preživetje ambulante. Ambulanta je bila malo fizično odmaknjena. Prosila sem, če lahko dobim svoj prostor v zdravstvenem domu, morda bi bili najemni stroški manjši in morda bi tja prišlo več bolnikov. Pa ni šlo. Moja medicinska sestra je dobila plačo in regres, bolniki so dobili vse laboratorijske storitve, ki so jih potrebovali, in sem jih plačala iz prihodka. Sama sem bila med dopustom brez plače.

Razmerja med koncesionarji in zdravstvenimi zavodi še niso bila urejena, predvsem, kar se tiče nadomeščanj. Tako ni bilo kandidata, ki bi šel reševat mojo bolnico v hipoglikemični komi, ker je bila “zasebna pacientka”. Tekla sem od frizerja z mokro glavo. Zdravnica, sama mati treh otrok, ni hotela predpisati antibiotika otroku z gnojno angino, ker – “zasebni pacient”. To mi  že desetletja leži na duši in enkrat sem morala povedati. Tudi nekaterim zdravnikom sistem opere glave.

Prvi odmik od bolnika

Po drugi strani sem imela odprta vsa vrata do kolegov v bolnišnici. Kadar koli, dobesedno vedno, kadar sem prosila za kakšen prednostni pregled ali vsaj nasvet glede bolnika, sem dobila prijazen in strokoven odziv. Nikoli ni bilo treba – to je pa “ta-in-ta”. Priimek je prišel na koncu, ko smo se že vse dogovorili. Tega se rada spomnim.

Potem se naenkrat ni več smelo tako dogovarjati. Samo še napotnice in redne ambulante. Prvi odmik od bolnika. Medicina je hitro napredovala. Pojavljale so se nove in nove diagnostične metode. Kandidatov zanje je bilo vedno več, zdravnikov pa ne toliko. Za svoje bolnike me je vedno skrbelo. Spet neprespane noči. Vse skupaj je pripeljalo do odločitve, da ambulanto zaprem. Nekateri zdravniki in nekateri bolniki so mi tedaj rekli, da me je škoda. Tudi tega se rada spomnim, ni veliko, a greje.

Potrebovala sem odmik. V lokalnem okolju sem dosegla, da so vsi moji bolniki, do zadnjega, brez pardona dobili novega zdravnika. To je bil moj prvi cilj. Sem se pa zavedala, da so potrebe in zahteve po zdravstvenih storitvah res presegle možnosti. Tedaj so me začeli zanimati sistemski vidiki in zato sem se odločila vpisati na magisterij iz ekonomije. V času študija in svoji magistrski nalogi sem naštudirala sistem. Leta 2001 je bilo to. Sedaj smo leta 2024 in ne vem, naj se smejem ali jočem, ko nekateri politiki in mnenjski vodje “doktorirajo” na osnovnih pojmih. Verjeli ali ne – sistem je vsa ta leta isti. Isti!

Zdravstveni sistem v Sloveniji je bil in ostaja politična in ne strokovna tema

Potem sem prvič nekaj let delala na ZZZS, naivno sem mislila, da bom s tem znanjem lahko pomagala v razvoju sistema. Kje pa! Zdravstveni sistem v Sloveniji je bil in ostaja politična in ne strokovna tema. Ampak samo na političnem temelju sistem pač ne deluje. Sistem je namreč oboje.

Za ilustracijo zapletenosti zdravstva in mojih izkušenj v njem bodi dovolj. Ko pa tako sedaj spremljam stavko zdravnikov, me preplavljajo vse te izkušnje, zato zame črno bele slike ni. A osredotočila se bom na bistvo.

Bistvo je, da so se nekateri zdravniki odločili delati 40+8 ur na teden in nič več. Vse, kar je več, je po sodbi Ustavnega sodišča nezakonito. Zdravniki ravnajo po najvišjem možnem pravnem redu. In to se v Sloveniji in samo v Sloveniji imenuje stavka. Razumete? Je pa posledica tega, da nekatera delovišča niso več pokrita z zdravniki. Zdravstveni dom Tolmin je že ukinil ambulanto.

Če se spomnite lahkotnosti, s katero je ministrica napovedala, da bodo pač združevali bolnišnične oddelke (berite “ukinjali”), nas lahko postane tudi strah. Ne le, da so nezmožni izboljšati sistem, kot se za 21. stoletje sredi Evrope spodobi, mrtvo hladno vam po televiziji povedo, da bodo dostopnost še poslabšali.

Manipulacija

Za svoj obstoj v teh razmerah potrebujejo manipulacijo, ki so jo pripravljali in do konca izpilili v preteklih desetletjih. Potrebujejo srd množic, usmerjen v zdravnike. Preveč ljudi to kupi, ker odnosi so vedno dvostranski. Kar daš, dobiš nazaj. Ko smo mi začenjali, smo se v sebi zavedali, da smo zdravniki, da nas bolniki spoštujejo in prizadevali smo si tudi sami postati boljši, da to spoštovanje zaslužimo. Odnos se je gradil proti boljšemu. Seveda so izjeme, ki mečejo slabo luč na zdravniški stan.

A sedaj so zdravniki v političnem diskurzu kar počez dvoživke, zaslužkarji, lenuhi. Tako rekoč gnoji – oprostite, tako to sama doživljam. Po sovražniku Janši smo po identičnem principu in za namene diskreditacije, upam, da ne tudi likvidacije, dobili sovražnike zdravnike. Vidite to!? Sem rekla, da je zapleteno. In vse je povezano. Kam mislite, to vodi, in kdo bo utrpel škodo!? Retorično vprašanje.

Kakšne so perspektive? Jenull danes pleše v plenicah po tržnici, jutri je glavni strokovnjak za zdravstveni sistem. Ministrica za zdravstvo (namenoma zdravstvo) se spravlja za veleposlanikovo ženo. Predsednik vlade na televizijo pošlje dva svoja odvetnika. Sami si odgovorite na to vprašanje.

Čeprav ni vse zlato, kar se sveti, “stavko” zdravnikov podpiram. Očitno je to edini način, da nas v temelju pretrese in vsi skupaj uvidimo, da tako naprej več ne gre. In dodajam pobožno željo, da zdravniki uvidijo princip diskreditacije in eliminacije tudi v politiki in na prihodnjih volitvah volijo pametno. Bolniki pa malo umirijo konje in uvidijo, kdo je v resnici kriv za stanje v našem zdravstvu in kdo ima v rokah škarje in platno za izhod iz res hudih težav našega zdravstva.

Bojanka Štern, zdravnica

Opomba: Zapis izraža mnenja avtorice in ne nujno tudi uredništva. 

Portal24; Foto: osebni arhiv