Strah pred spremembami: Slovenski odpor do reform na političnem parketu
Slovenija je dežela, kjer se vedno bolj zdi, da se je čas ustavil. Kot da smo ostali ujeti v nekakšnem balkan socialističnem močvirju. Svet okoli nas se spreminja z vrtoglavo hitrostjo, mi pa pospešeno zaostajamo za državami, katerim smo se še par let nazaj posmehovali. Tehnologija preoblikuje navade, gospodarstva se prilagajajo in družbe rastejo. Mi pa stojimo na mestu in prežvekujemo stare ideje. Zakaj smo se v Sloveniji zataknili? Je to dediščina naše preteklosti ali zgolj pomanjkanje vizije? Verjetno gre za oboje, aktualna vladajoča koalicija pod vodstvom Roberta Goloba pa to stanje še poglablja z lažmi, ki jih servira praktično vsak dan.
Malo zgodovine
Najprej poglejmo zgodovino. Slovenija je iz socialistične Jugoslavije stopila kot zgodba o uspehu. Relativno mirna osamosvojitev, hitra gospodarska stabilizacija in vstop v EU so nas postavili na svetovni zemljevid kot zgledno državo tranzicije. A ta uspeh je imel svojo ceno. Dolgoletni socializem in pranje glav s skrajno levičarsko ideologijo sta pustila globok pečat. Strah pred spremembami je globlji, kot se nam je zdelo zadnjih 30 let. Državo duši pričakovanje, da bo država poskrbela za vse. In ob tem še, da so spremembe stvar nekoga drugega in ne nas samih. Ko je leta 1991 padel stari sistem, smo navzven res zgradili novega, a stari duh v notranjosti je ostal … in se pod Golobovo vlado celo okrepil.
Ne gre le za dediščino. Gre predvsem za pomanjkanje vizije in tu aktualna koalicija nosi levji delež odgovornosti. Kot da je komunizem s svojo idejo velikega brata (države) vse, kar je možno na tem svetu. Slovenski politiki, z redkimi izjemami seveda, niso vizionarji, temveč mojstri preživetja. Namesto da bi nas navdihnili z jasno sliko prihodnosti, igrajo na karte strahu in obljub o tem, kako bo država poskrbela za vse. Golobova vlada danes uteleša že praktično vse, kar gre lahko narobe pri vodenju naše države. Kaj smo dobili po začetnih visokoletečih besedah o spremembah? Laži in polovične ukrepe, ki nas potapljajo nazaj globoko v socialistično močvirje.
Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja
Ena najbolj očitnih laži je bila “prednost” ukinitve prostovoljnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. »Zavarovalnice se enormno bogatijo,« so vpili, nato pa isti prispevek preprosto preimenovali v obveznega in ga celo zvišali. Komunistični pristop v vsem svojem sijaju: partijski veljaki odločajo, posameznik plača. Reforma? Ne, to je pogrom proti zasebnikom. Predvsem tistim, s katerimi država (beri: vlada) sklepa pogodbe. Rezultat? Čakalne vrste so še daljše, zdravniki odhajajo, ljudje ostajajo brez oskrbe, Golob pa hodi iz TV studia v studio in se napihuje, kako strašno uspešen je.
Zelena energija
Še ena laž je obljuba o gospodarskem preboju. Golob je pred volitvami mahal z zgodbo o zeleni energiji in visokotehnološkimi delovnimi mesti. Tri leta kasneje? Nič od tega. Namesto investicij v prihodnost dobivamo višje davke, birokratske ovire in beg možganov v tujino. Koalicija, ki jo poleg Gibanja Svoboda vlečeta še SD in Levica, je ujeta v ideološko zanko. Vse, kar diši po trgu ali zasebni pobudi, je sovražno. Namesto vizije za 21. stoletje nam prodajajo ruski model iz začetka 20. stoletja: centralizirano državo, ki duši inovacije. In narod? Narod to sprejema, ker je strah pred spremembami očitno močnejši od želje po napredku. Pa da smo si na jasnem, strah pred reformami ni nerazumen. Spremembe zagotovo prinašajo tudi tveganje. A če se jih lotevamo z jasnim ciljem in prilagodljivostjo, tveganje postane obvladljivo.
Dober primer je tudi šolstvo. Namesto da se prepiramo o podrobnostih, bi se morali vprašati: kakšne otroke želimo vzgajati za Slovenijo leta 2040? Zanimivo, da Golobova vlada ob tem tudi molči o padajoči rodnosti . Gre za temo, ki jo prepušča desnici, kot da gre za ideološko vprašanje. To preprosto ni ideološko vprašnje temveč gre za obstoj našega naroda. Zakaj je temu tako? Ker bi resna debata zahtevala spremembe v dobro vseh in ne le vladajoče klike. To pa terja pogum, ki ga ta koalicija nima. Namesto tega dobivamo floskule o »vključujoči družbi«, medtem ko mladi odhajajo čez mejo, šole pa ostajajo v 80. letih. Vse, kar se dodaja, so LGBTiQ in multi kulti ideje.
Kje je prihodnost, ki nas navdihuje?
Politiki bi morali prenehati govoriti v parolah in začeti slikati prihodnost, ki nas navdihuje. Golobova ekipa tega ne zmore. In mi, državljani? Tudi mi moramo prevzeti odgovornost. Premagati moramo strah pred spremembo. Ne moremo več čakati, da nas nekdo reši. Ljudje, kot so Golob, Jankovič, Šarec, Bratušek ipd. ustvarjajo družbo, v kateri danes živimo. Človek je seveda nor, če od teh ljudi pričakuje rešitve za drugačen jutri. Spremembe se zato začnejo pri nas. Na volitvah, v pogovorih za mizo v lokalu, v tem, da si upamo reči: »Dovolj je propadanja te družbe in laži.«
Slovenija ni obsojena na propad. Imamo pametne ljudi, dokazano delovnost in vztrajnost ter naravne danosti. A dokler bomo raje stali na bregu in gledali, kako reka teče mimo, namesto da bi skočili vanjo in plavali, bomo ostali ujeti v preteklosti. Golobova vlada nas s svojimi škodljivimi vplivi – od centralizacije do ideološkega zaslepljenja – vleče nazaj, namesto naprej. Dokler bomo verjeli lažem o »boljšem jutri« brez dejanj, bomo ostali tam kjer smo: vedno globlje v balkansko socialističnem močvirju. Sprememba politične opcije na oblasti zato ni grožnja, ampak predvsem priložnost.