“Kako razumeti stalno zaklinjanje Nataše Pirc Musar in podobnih, da je enobe temelj slovenske državnosti? Kajti takšno početje s podobo ni nič drugega kot paradiranje na lastni sedmini. Neka vrste nekrofilija, kajti druga Jugoslavija je 25. 6. 1991 definitivno šla na oni svet.”

Slovenija v Kristusovih letih: Država prežeta z lažjo

Boštjan M. Turk: Ob Kristusovih letih naše države pa si moramo zastaviti temeljno vprašanje: namreč, kaj to sploh je. Kaj je Republika Slovenija, kako je v resnici nastala in kakšno je njeno dejansko razmerje do SFRJ?

Lahko začnemo kar pri najbolj kičasti stvari zadnjega časa: pri odprtju spomenika izbrisanim v obliki mehkega ć. Tako bomo Republiko Slovenijo razumeli prek hudega zanikanja. Izbrisani so namreč sloj prebivalstva, ki nikoli ni sprejel Slovenije, saj ni hotel njenega državljanstva, kajti računal je na zmago Miloševićevega orožja. Ta spomenik je bil z veliko silo postavljen v prostor: kako tudi ne, saj je predstavljal najvišji simbol vseh, ki jim osamosvojitev nikoli ni bila intimna opcija.

A so se pri promociji svojega nastopaštva globoko ušteli. Obstaja namreč spomenik, ki je neskončno višji in pomembnejši od tega: spomenik, ki je “trajnejši od brona”, če upoštevamo znameniti verz rimskega pesnika Horacija: “Postavil sem si spomenik, trajnejši od brona.” Tega spomenika ne bi zasenčilo niti tisoč krjavljastih skulptur, katerih glava se zazira v sredo zadnje plati (črka Ć), njihovo razmeščanje pa je krik poslednje mode. Ob tridesetletnici tako imenovanega suspenza onih, ki so imeli Slobodana Miloševića raje kot deželo na sončni strani Alp, so se oblasti v Ljubljani, uglašene z Gregorčičevo (sedežem Vlade RS), namreč potrudile na vso moč oznamovati nekaj, kar bi po svoji sramoti a priori sodilo v pozabo, kot smo ugotovili.

Eno polomljeno preklo so že postavili pred nekdanjim zbirališčem narkomanov (tovarna Rog). A spet: vsi kupi brona, podprti z ofenzivo mehkega ć, pa niso nič v primerjavi z najpomembnejšim pomnikom. Ta je kot Bog v stvarstvu: prisoten povsod, otipljiv (razviden) nikjer. Govorimo o najvišjem obeležju, o tistem, ki nosi ime Republika Slovenija. Postavljeno je bilo 25. junija 1991, obranjeno v junijski vojni in svetu razkrito 15. januarja 1992.

“Politični sistem civilne družbe”

Ta spomenik je nesnovne narave in je zaradi tega neminljiv. Ne njega ne misli nanj ni mogoče ukiniti ne kako drugače zabrisati. Lahko bi ga primerjali z oznanjenem. To je tisto dejanje v Evangeliju, ko Marija spočne od Svetega duha oz. ko beseda meso postane. Oznanjenje namreč pomeni rojstvo iz besede. Slovenska država je dobesedno rojena iz nje (in ne iz kakšne prevratne, krvave revolucije), kolikor neverjetno se to sliši.

Domača skupnost je lastno politično identiteto gradila in ohranjala skozi črke, najprej pisane, potem tiskane. Prva slovenska besedila v karolinški minuskuli, Trubar, Prešeren, Cankar, Župančič in naposled Edvard Kocbek ter Boris Pahor, če se omejimo na najbolj izstopajoče, so mejniki na poti zorenja državotvorne ideje.

Odločilen impulz je prispevala 57. številka Nove revije, v kateri so bili objavljeni prispevki za slovenski nacionalni program. Tukaj je izstopal zapis Jožeta Pučnika, velikega oporečnika besede. Njegov članek “Politični sistem civilne družbe” je odkrito spregovoril o možnostih oblikovanja neodvisne politične skupnosti. Pučnik je v letih, ki so sledila, postal tudi odločilna osebnost pri njenem uveljavljanju… več na Požareport.

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura moči in Faktor)

Portal24; Foto: Zajem zaslona