Saj nismo nesramni, mislimo, da nismo, pa smo…
“Kako nesramno prehiteva. Kako se vriva in je nesramen. Poglej, kako so obnaša. To je pa že višek nesramnosti. Ali mu ne bo nihče povedal? Poglej ga norca, kar preko vseh meja.”
Opazimo nesramne ljudi. Hitro nam padejo v oči. Včasih je nesramnost jasno razvidna, včasih je skrita.
Sedim na klopci in poslušam dva srednješolca. Ker je bil njun pogovor zelo glasen, sem pač slišal in poslušal. Opravljata sošolca in delata načrte, kako bi se mu maščevala. Iz njunih zgodb ne morem izslediti, kaj je vzrok, da se želita maščevati. Polna idej sta, kaj bi mu lahko naredila. Ne odnehata. Od kod tako močna jeza in napad na človeka? To je njun sošolec, sotrpin. Načrtovala sta, kako mu bosta natresla sladkor v motor. Prosil sem Boga, da tega ne bi storila.
Kdaj sem nesramen?
Nekdo mi naredi nekaj slabega in takoj pomislim, da bi se mu maščeval in mu vrnil. Maščevanje je povezano z nesramnostjo. Hote ali nehote vsako vračanje slabega z slabim povzroča nesramnost in še druge slabe želje.
Želim biti nesramen. Odločil sem se, da bom do nekoga nesramen, ker ga hočem prizadeti in mu s tem povzročiti nemir, škodo. Besedno ali z dejanji mu izrazim, da ga ne maram in ga želim prizadeti.
Nesramnost vseh vrst jemlje človeku dostojanstvo. Če imam v sebi željo, da sem nesramen, je zelo nevarno, ker vase prikličemo veliko negativnega in slabega. Nesramnost uničuje tistega, ki je nesramen in škodi tistemu, do katerega smo nesramni. Nesramnost preprečuje rast dobrote v človeku.
Nesramen sem, ker sem jezen na nekoga. V objemu jeze in negativnih čustev sem nesramen. Morda sem se celo naučil tako ravnati s svojimi čustvi. Ko nisem imel priložnosti na pravi način povedati, izpovedati, živeti svoja negativna čustva, sem jih spremenil v grd, zahrbten odnos do bližnjih. Bližnjim, ki so me prizadeli, nagajam, kjer se le da. Ignoriram človeka, tiho izražena nesramnost je močna in še bolj prizadene.
Nesramni smo, ker smo polni sami sebe. Permisivna vzgoja dovoljuje vse, a pozablja na spoštovanje. Mladini daje skrivljeno naduto samozavest, da se mora vse zgoditi po njihovi volji. Če se mi to ne zgodi, sem nesramen. Izsiljujem, da dobim, kar mislim, da mi pripada.
Nesramen sem, ker imam v svoji glavi določene poglede in izkušnje z določenimi ljudmi. Ne maram Bosancev, emigrantov in drugih, ki živijo z nami. Ne upoštevam jih, in se vedem do njih nespoštljivo.
Nesramen sem do tistih, ki jih javnost predstavlja kot slabe ljudi ali kot ljudi na obrobju družbe. Pridružim se javnemu negativnemu mnenju. Danes se več govori o slabih odnosih kot o spoštovanju, ljubezni in dostojnem pristopu k človeku. Sledim toku nesramnosti in negativnih novic.
Nesramnost imamo skrito v sebi.
Nesramnost imamo skrito v sebi. Nekdo je živel v okolju, kjer je bilo veliko sporov, jeze žalosti, preklinjanja, zanemarjanja. V človeku to ostane in mu manjka ljubezni. Sploh je ne pozna in je ni nikoli občutil. Večkrat izraža nemoč in kliče po spoštovanju na nenavaden način, tudi z nesramnostjo.
Izredno zahteven in kritičen človek sem do sebe, bližnjih in do vseh ustanov. Ves čas nekaj pričakujem in hočem, da mi skupnost da vse, kar si želim. Če se to ne zgodi, sem nesramen. Vsak nedosežen cilj ali neizpolnjena želja me spravlja v negativno razpoloženje. Posledica je nesramnost.
Žalostno je, da se ljudje hranimo z nesramnostjo. S tem, ko vračamo bližnjim nesramnost, mislimo in na žalost smo prepričani, da smo naredili prav in dobro, a še zdaleč ne. Jezus je dal čudovito podobo o izganjanju hudih duhov. Nesramnost je v nas kot hudi duh, ki nas spremlja. Kako odgovorimo na to negativno dogajanje?
Če torej satan izganja satana, je proti sebi razdeljen – kako bo potem obstalo njegovo kraljestvo? In če jaz z Belcebubom izganjam demone, s kom jih izganjajo vaši sinovi? Zato bodo oni vaši sodniki. Če pa jaz z Božjim Duhom izganjam demone, potem je prišlo k vam božje kraljestvo.
V Matejevem evangeliju Mt 12, 26- 28.
Nesramnosti ne rešujemo z nesramnostjo
Nesramnosti ne rešujemo z nesramnostjo. Hudega duha ne preganjamo s hudim, saj ga še povečamo. Zakaj ljudje tega ne razumemo? Vsakdanje življenje nam kliče, da je življenje lepo, če smo dobri in plemeniti drug do drugega.
Človeška narava si ne želi nesramnosti. To je dober znak. Dokler si bomo želeli lepe in ljubeznive odnose, smo na pravi poti. Naj bo v nas želja po nežnosti, toploti, mehkobi v besedah in dejanjih. Bodimo naravnani samo k lepemu in dobremu. Človeku je všeč dobrotljivost, nežnost, občutljivost, pristop, ki pomaga k zadovoljstvu in miru.
Ko vidim nesramnost, pozabim nanjo, ali razmišljam, od kod in zakaj? Vsaka nesramnost me zaboli in jo ne morem prenesti. V meni je teža in nemoč. Če se hočem z njo boriti in tudi narediti kaj več, je dobro, da gledam v lastno zgodbo. Opazujem se in prisluhnem vesti.
Dobro se je ukvarjati z lastno nesramnostjo…
Dobro se je ukvarjati z lastno nesramnostjo… Bodimo iskreni do sebe. Včasih se niti ne zavedamo, da smo nesramni. Nočemo videti, ali pa bežimo. Opazujmo se, kako je z našimi čustvi in odzivi. Če smo še tako dobri in plemeniti, se nesramnost rada pojavi po tihem in za hrbtom. Si upate svoje prijatelje vprašati, kdaj so vas doživljali kot nesramne?
Kar imaš v sebi, to daješ. Čustveno zanemarjen človek, ki ni ljubljen, težko daje pozitivna čustva in doživljanja. Pomagajmo tem ljudem. Z ljubeznivim odnosom jim dajajmo, česar nimajo. Ljubeče ravnanje ozdravlja nesramnost tega sveta.
Benedikt Lavrih
Portal24; Foto: Osebni arhiv