Med delovniki se ob 16. uri v Ljubljani, zelenem srcu Evrope, odvija prava tragedija. Pred dnevi sem se po daljšem času znašel v centru Ljubljane ob tej uri in zgrožen opazoval ta kaos. Stoječa kolona avtobusov Ljubljanskega potniškega prometa, raztegnjena od Drame do Bavarskega dvora, z dodatnim krakom po Gosposvetski od Ajdovščine do hotela Lev. Skupna razdalja kolone avtobusov je dober kilometer. Med fotografiranjem za objavo na omrežju X me je za povrh še znanec pocukal za rokav in dejal: “Saj je vsak dan tako. Nič novega.” Res? To je zdaj normalno?
Vozniki avtobusov ne stojijo tam, ker bi uživali v razgledu, enako tudi potniki na avtobusih ne. Ujeti so, ker avtomobilisti, polni frustracij po koncu delovnika rinejo v križišča, kot da je rdeča luč le za okras. “Bodo že kako, samo da jaz pridem skozi!” Hupanje, stres, neskončno čakanje. Kot v New Delhiju ali v Manili na Filipinih, le da je to Ljubljana, glavno mesto naše države.
V Ljubljano se vsak dan zlije množica enodnevnih migrantov. Prelevijo se v cestne bojevnike, ki se morajo zjutraj nekako prebiti do svojega cilja, nato pa večina njih okoli 16. ure nekako nazaj do doma. Cca 150.000 vozil dnevno, od tega 97.000 samo na delo! Hvala, da s svojim delom prispevate k blaginji družbe in ne, niste samo vi krivi, da se vsak delovnik promet v prestolnici dobesedno ustavi za dobro uro in pol. Ljubljana je v tem času skoraj neprevozna zaradi odločitev mestnih oblasti.
Podatki o gibanju prometa namreč niso nič novega, le “naši” pojma nimajo, kaj naj z njimi počnejo. Tako me pravzaprav čudi, da Jankovič še ni uvedel parkirnine tudi na mestni obvoznici, ob delovnikih med 15. in 17. uro. Parkirnine, grbine po cestah in radarji so namreč več ali manj ves domet te oblasti.
Vse to žal poganja balkanska mentaliteta. Gre za umetnost preživetja v kaosu. Fatalizem, improvizacija, egoizem: rdeča luč ni stop, ampak start dirke.
Psihološko je stanje v kolonah, rinjenje skozi križišča in iskanje obvozov seveda recept za agresijo in depresijo. Vse to pri nas poganja balkanska mentaliteta. Gre za umetnost preživetja v kaosu. Fatalizem, improvizacija, egoizem: rdeča luč ni stop, ampak start dirke. Pohodi plin, rini naprej! Vozniki so to po Ljubljani osvojili kot napredne tehnike vožnje v velemestu. Voznik tako za tisto uro postane glavna zvezda svoje dirke, dnevnega Grand Prix, ostali ujeti v gneči pa sotekmovalci, ki jih je treba nekako prehiteti.
Kdo je krivec za to prometno balkanizacijo Ljubljane? Odgovor je očiten. Zoran Janković, 15 let na županskem prestolu, kot nekakšen kralj po sistemu “niko nam ništa ne može” tj. nihče nam nič ne more. Mesto se “razvija” brez pravega načrta, brez repa in glave. Krona tega pa sta sekljanje cest s prehodi za pešce in oženje cest, predvsem vpadnic, z namenom spraviti čim več ljudi na mestni potniški promet.
Kje pa je ta odrešilni javni potniški promet? Zataknjem tam, kjer so zataknjeni vsi: v kolonah vendar! Ob tem pa sanje o tramvaju, ki nikoli ne pride. Metro? Kakšen metro? Saj bi se od srca nasmejal, če ne bi bilo vse skupaj tragično. “Ma, bo že,” plus kakšen jurček sproti medijem, pa ima gazda mir. Ceste so razkopane in nato zaflikane z asfaltom dvomljive trdnosti, kanali po cestišču pa potem udarne jame, ki jih preživijo le še avtobusi. Če sploh pridejo do njih.