Prihaja Miklavž: dobrota zmaguje, razveseljuje in oživlja
Tisti decembrski večeri so bili tako skrivnostni. Napisali smo pismo Miklavžu, ga položili na okno. In čez nekaj dni je bil tam bombon. Z veseljem in presenečenjem smo mami pripovedovali, da je bil Miklavž, da je pustil bombon, da je gotovo tudi prebral pismo. Mamin smeh je bil tako nežen in vesela je bila, da je Miklavž dobil pošto.
In šteli smo noči, kolikokrat bomo še spali, da bo prišel večer Miklavža. Neučakanost, mama nas je podila zgodaj v posteljo, saj je Miklavž v teh dneh imel veliko dela. Spekel je parkeljnje, sveže mehke, domače. Še zjutraj je dišalo, ko smo se odpravljali v šolo.
Joj, kako je bilo vse lepo in zanimivo, skrivnostno. In na mizo smo postavili krožnike, ne prevelike, da ne bo zgledalo, da smo zahtevni. Kako so se zasvetile naše oči. Na krožnikih v poltemi so se svetili bonboni, pa fige, rogljiči, pa čokolada, orehi, lešniki. Zraven je bil pulover ali nogavice. Miklavž je bil preprost, skromen, a toliko veselja in tihe sreče. Miklavževi dnevi so dali otroštvu poseben čar. Svetnik, ki ga ima vsak rad, ki je vedno osvojal srca najmlajših in najstarejših.
Dobrota vedno osvoji. Tudi danes. Če bi celo življenje delal samo na tem, da sem dober človek, uresničeval ta poseben dar človeškega bitja, ne bi bilo dolgčas in vedno bi se imel lepo. Kot otrok sem hodil na počitnice k babici. To je bila mamina mama. Še vedno imam pred očmi sključeno suho mamo, ki je imela zlate roke. Kot otrok sem se čudil, kako so sosedje, ki so prihajali mimo, vedno dobili kaj za pod zob. Slišim babičine besede: »Francel, gotovo si žejen in lačen, prid boš nekaj spil.« In možakarji so se ustavili, klepetali, se podprli in šli z nahrbtnikom navkreber po klancu. Babica jih je pozdravila, jim zaželela: “Z Bogom”.
Začutil sem dobroto babice. Nikoli ni imela veliko, vedno je bila skromna, a vedno je dajala. Njene roke so bile odprte, iz njenih dlani so prihajale dobrine, kos kruha, kozarec jabolčnika, šnopc in še mnogi drugi darovi. Nisem slišal, da bi se babica pritoževala. Cenila in ljubila je vsak dar in kruh, ki je po nerodnosti padel z roke ga je poljubila. Preden je kruh prerezala, ga je pokrižala. Nisem razumel, zdelo se mi je veličastno in nekaj posebnega.
Dobri ljudje privlačijo, dobri ljudje so zgled. Lepo je biti dober človek. To daje veselje, to daje srečo. Tako je delala tudi moja mama. Ko sem šel po svetu, se vračal domov, nisem nikoli odhajal od doma brez njenih darov. S solzo v očeh sem jedel kruh, ko sem se peljal v svet in v domotožju ohranjal mamino dobroto. Mamine večkrat izrečene besede, a vedno potrjene z dejanji, so bile: » Glej, da boš dober človek.«
Sprašujem se, ali se človek rodi dober, ali se nauči biti dober. Prepričan sem, da je v človeka dobrota položena, je v vsakem izmed nas. Tako čudovito smo ustvarjeni, da nas dobrota naredi edinstvene v tem svetu živih bitij. Res je tudi to, da nas življenje oblikuje in daje smer. V okolju, v katerem sem živel, so bili skromni ljudje. Niso govorili o revščini, znali so živeti z njo. Ko se jim je življenje spremenilo, obrnilo na boljše, in so uspeli prejeti veliko materialnih dobrin, so se spremenili. V strahu, da jim ne bo zmanjkalo dobrin in da ne bodo padli nazaj v revščino, so skrbno čuvali dobrine in še na misel jim ni prišlo, da bi jih delili. Njihova skromnost se je spremenila v strah, ki ni dovoljeval, da bi delili dobrine in videli pomanjkanje bližnjih.
Preseneča me, da skromni in preprosti ljudje z veliko srčnostjo pomagajo in delijo dobrine. »Kadar dajemo, vedno tudi prejemamo.« Čudovita izkušnja. Tako je bilo pri moji babici. Skromni so bili, a vedno so imeli dovolj in njihova dobrota se je vrnila k njim v različnih oblikah.
Biti dober človek je dar. Poznam ljudi, ki so postali dobri, ker so prejeli veliko dobrega in so sami začutili, da je dobrota močna in daje življenju vsebino. Ljudje, ki imajo veliko ali preveč večkrat živijo v strahu, kaj pa če jim kdo to vzame. Tudi to je zanimivo, da imetje, premoženje in denar ljudem daje neko gotovost in se počutijo močne. Živijo v prepričanju, da kdor ima denar ima vse. To ni posebna modrost, ker imetje lahko obremeni in otežuje pot k sreči in zadovoljstvu.
V zelo bogati družini niso bili ne vem kako odprti, da bi delili z bližnjimi. Egoizem je bil pri njih doma, tudi miselnost, važno, da imamo. Istočasno jih je spremljal strah, kaj pa če ne bomo imeli. Dobro je, da imamo in vedno več želimo imeti, in skrbno kupčkamo. Čez noč se v tej hiši zgodi, da v enem letu zgubijo sina v prometni nesreči, mama, še ne stara, hudo zboli. Vse njihovo imetje danes ni več motivacija za delo in življenje. Lestvica vrednot se je spremenila v iskanje zdravja, borbo z žalostjo, in vse kar jih je prej vodilo, se je izgubilo. Njihovo »imetje« se je spremenilo v iskanje prvenstvenih darov življenja. Zdravje, bližina, dobri odnosi.
Bojim se, da v tem svetu na žalost prevladuje miselnost ali pa se je lahko lotevamo, da ni dobro, da smo dobri ljudje. Če imamo slabe izkušnje in smo veliko dajali, nismo pa prejeli odziva, ne smemo obupati. Dobrota vedno pusti rast, sadove, sled in daje darove, ki jih svet ne more dati. Morda ne takoj, dobrota rodi sadove. Vsak izmed nas ima Miklavža v sebi. On je dajal, a kdor daje tudi prejema in to je veselje.
Danes je največje darilo, da se pogovarjamo, si vzamemo čas za bližnje. Najlažje je kupiti darilo, najdragocenejše je biti z nekom in se pogovarjati. Ne pozabimo na Miklavža. On je v nas, ker radi prejemamo in nas to razveseljuje. Dajajmo in se veselimo, da lahko srečo delimo z bližnjimi. Vse je dar. Vsak izmed nas je dar. Dobrota zmaguje, razveseljuje in oživlja.