Žiga Debeljak sicer vedno dela tako, kot mu naroča aktualni šef in zdaj za svojega šefa priznava Goloba.
Požareport: Žigi Debeljaku je državno plačo drastično in neokusno povišal Golob, nihče drug. Vse ostalo so sprenevedanja in manevri
Požareport: Žiga Debeljak že celo vrsto let sodi med – tudi medijsko – najbolj znane poslovneže na čelu državnih podjetij srednje generacije. Bil je dvakrat član uprave Gorenja (drugič so ga odpikali Kitajci, ko je Hisense prevzel Gorenje, čeprav se je Debeljak v ožjih krogih hvalil, da je kitajski prevzem urejal on, ne Franjo Bobinac, tedanji predsednik uprave Gorenja, ki pa so ga Kitajci, zanimivo, vendarle zadržali) in predsednik uprave Mercatorja. In vsaj dvakrat se je odkrito spečal spolitiko.
Prvič, ko se je znašel med tistimi znamenitimi romarji na Magistrat, kjer je skupaj z Milanom Kučanom in tovarišijo prosil ljubljanskega župana Zorana Jankovića, naj kandidira za predsednika vlade (na skupni fotografiji se je sicer postavil nekoliko v ozadje, kar je pa že del njegovega značaja), in pred lanskimi parlamentarnimi volitvami, ko se je sam ponudil kasnejšemu zmagovalcu Robertu Golobu (Gibanju Svobode), če gre verjeti Golobu. To sicer ni bil kakšen veliki Debeljakov politični pogum, ne, v resnici je šlo je bolj za izhod v sili, saj karierno Debeljaku – takrat – ni kazalo skorajda nič več, kot vodenje enega manjšega zasebnega podjetja in svojega espeja.
Kljub močnim ter prestižnim položajem znotraj kompleksa državnega gospodarstva, kjer sicer skoraj vse odloča politika, pa Žiga Debeljak tudi ni imel večjih poslovnih uspehov. Najbolj tipičen primer je njegovo vodenje Mercatorja, kjer je očitno povsem zabredel v nepremičninske posle na Balkanu, posledice tega pa naj bi bile tudi ključne za to, da Debeljak pri Golobu ni postal minister za finance (vir: Vrnitev Žige Debeljaka pod velikim vprašajem).
Razen, seveda, če ni bil njegov cilj pod Golobom predvsem – zaslužiti, kar je , glede na to, kaj se zdaj dogaja z njegovimi državnimi prihodki, tudi zelo možno.
Debeljak menjal življenjski slog
Žiga Debeljak se je medtem, še preden “je prišel Golob” (z Golobom se sicer poznata še iz časov družbe Iges*, danes medijsko manj znane predhodnice Gen-I, ko je Debeljak delal na Gorenju), zasebno povsem spremenil. Iz precej okroglega poslovneža je postal zelo vitek moški, začel je tudi teči, se zasebno ločil ter zamenjal življenjski slog.
So se pa zato, tako pričajo tudi številni različni viri, pod Golobom stopnjevale nekatere njegove osebne značilnosti (poleg previdnosti), začinjene s stanjem duha znotraj ožjega vrha Gibanja Svobode: na eni strani neverjetna bahatost (češ, kaj nam pa morejo, poleg tega smo mi tisti, ki smo premagali Janeza Janšo), na drugi strani pa bizarno skrivaštvo (prikrivanje pred mediji in javnostjo), kar pri Debeljaku – kakopak – prihaja do izraza tudi pri vodenje uprave Slovenskega državnega holdinga.
Koliko je pri tem Žigi Debeljaku tudi pod Golobom ostalo tistega “vazalskega karakterja” (do politike, oziroma onih, ki so ga neposredno nastavili), žal tako tipičnega za večino dolgoletnih državnih direktorjev, ki večji del svojega delovnega časa posvečajo lobističnim obrambam svojih pozicij, bistveno manj pa vodenju podjetij, lahko sklepate sami.
Debeljak sicer vedno dela tako, kot mu naroča šef (tako viri blizu Debeljaka), in zdaj za svojega šefa priznava Goloba. Bi se pa v primeru eskalacije spora med… več na Požareport.
Foto: STA