Novi predlog zakona o medijih: Kritike in pomisleki
Ministrstvo za kulturo je nedavno predstavilo nov predlog zakona o medijih, ki glede na izvor političnih skupin, ki ga podpirajo ni presenetil s svojo vsebino. Zakon se ponaša z obilico besed in strategij, ki kažejo na poskus obvodov za preusmerjanje finančnih sredstev k “pravim” medijem ter na omejevanje svobode govora pod pretvezo boja proti sovražnemu govoru.
Predlog zakona se deli na tri nominalne stebre: zaščito medijske avtonomije, spodbujanje medijske raznovrstnosti in zagotavljanje obveščenosti državljanov. Kljub temu, da to na ministrstvu ni bilo izrecno povedano, bi lahko dobili vtis, da je osrednji cilj nove zakonodaje represija svobode govora, še posebej na politični desnici, ter skrb za usmerjanje javnih sredstev v “prave” roke.
Ministrica za kulturo je med predstavitvijo poudarila, da so upoštevali predloge političnega sveta za preprečevanje sovražnega govora, pri čemer bo obveznost za medije, da odstranijo objave v 24 urah, vključno s komentarji, odločala vladna birokracija. Poleg tega bo zakon odvzel javni denar “neposlušnim” medijem.
Sofinanciranje medijev
Nov predlog zakona tudi predvideva prenovo sofinanciranja medijev in državno pomoč, vključno z drugačnimi spodbudami in pomočmi. Vendar se 2,6 milijona evrov pomoči za zasebne medije zdi premalo za pokrivanje stroškov, zato so predvidene tudi nove “sheme” za subvencioniranje tiskanih izdaj, ki jih pretežno bere starejše prebivalstvo.
Državni sekretar je napovedal možnost pomoči tiskanim medijem pri distribuciji njihovih izvodov, pri čemer bo država odločala, kateri medij je “kakovosten.” To pomeni, da bodo uradniki na ministrstvu odločali o kakovosti medijev, kar je še bolj politično kot trenutni medijski razpis, ki temelji na strokovnih ocenah.
Glede medijskih koncentracij predlog zakona ne prinaša bistvenih sprememb. Država naj bi vzpostavila “monitoring” za ugotavljanje morebitnega medijskega primanjkljaja in financiranje tam, kjer bo manj pluralnosti. Obenem pa ni jasno, kako nameravajo učinkovito nadzorovati in omejevati medijske koncentracije, kar je že bil problem v prejšnji zakonodaji.
Skupaj z nejasnostjo glede medijskih koncentracij se pojavlja tudi dvom o učinkovitosti novega zakona. Marko Milosavljević, profesor novinarstva, se sprašuje, ali bo novi zakon lahko sploh kaj spremenil, če ne predvidi ustreznih mehanizmov za spopadanje s pretirano koncentracijo v medijih.
V prejšnji zakonodaji so bili že predvideni mehanizmi za nadzor nad medijskimi koncentracijami, ki jih je podprla tudi Evropska komisija. Kljub temu je novinarska klika, zaposlena pri velikih medijskih podjetjih, ostro nasprotovala prejšnjemu zakonu.
Na prvi pogled se zdi, da nova medijska zakonodaja prinaša več istega – medijske koncentracije bodo ostale, financiranje pa se bo še povečalo, ob tem pa bo zakon omogočal omejevanje svobode govora pod pretvezo boja proti sovražnemu govoru.