Nove raziskave razkrivajo: Luna morda še vedno geološko aktivna
Luna morda ni tako mirna in nespremenljiva, kot se zdi na prvi pogled. Novi dokazi kažejo, da bi lahko bila še vedno geološko aktivna, saj se skrajna stran Lune naguba kot posledica njenega krčenja. Planetarni znanstveniki so na oddaljeni lunini strani identificirali 266 gubastih grebenov. Za te grebene se zdi, da so nastali v zadnjih 160 milijonih let, kar nakazuje na mogoče nadaljnje geološke procese.
Jaclyn Clark z Univerze v Marylandu je v izjavi poudarila pomen teh ugotovitev: “Zavedanje, da je Luna še vedno geološko dinamična, ima zelo resnične posledice za to, kam bomo na Luno namestili naše astronavte, opremo in infrastrukturo.” Ti rezultati lahko vplivajo na prihodnje misije in lokacije lunarnih baz.
Razlika med bližnjim in oddaljenim delom Lune
Gubasti grebeni so že dolgo znan pojav na bližnji strani Lune, ki je obrnjena proti Zemlji. Za to stran je značilen slavni “Človek na Luni”, ki ga ustvarjajo velike temne lise, imenovane lunarna maria, piše Space.com. Gre za prostrane ravnine strjene lave, ki so nastale pred 3,2 do 3,6 milijarde let zaradi vulkanske aktivnosti. Po ohladitvi lunine notranjosti je vulkanska aktivnost usahnila, Luna pa se je začela krčiti, kar je pripeljalo do nastanka gubastih grebenov.
Bližnji grebeni so veliki, dolgi od nekaj deset do sto milj, visoki pa na stotine metrov. Približno 31 odstotkov bližnje strani pokrivajo maria, medtem ko na oddaljeni strani obsegajo zgolj 1 odstotek površine. Razlogi za to razliko niso povsem znani. Ena izmed teorij sicer pravi, da je bil za to odgovoren trk pritlikavega planeta s premerom več kot 700 kilometrov v oddaljeni del Lune. Trk naj bi povzročil, da se je skorja na oddaljeni strani ojačala, s tem pa postala manj prehodna za vulkansko aktivnost.
Mlajši grebeni kažejo na novejše procese
Znanstveniki so z uporabo podatkov NASA-jevega Lunar Reconnaissance Orbiterja odkrili, da so gubasti grebeni na oddaljeni strani Lune manjši od tistih na bližnji strani. Njihova širina znaša okoli 100 metrov, dolžina pa približno 1000 metrov. Njihova razporeditev v skupinah od 10 do 40 v lunarnih marijah nakazuje na mogoče povezane geološke procese.
Da bi določili starost teh struktur, so znanstveniki uporabili metodo štetja kraterjev. Starejše površinske značilnosti imajo več kraterjev kot mlajše, zato štetje prekrivajočih se kraterjev omogoča oceno starosti. Analiza je pokazala, da so oddaljeni gubasti grebeni stari med 84 in 160 milijoni let, kar je relativno mlado v geološkem smislu. To pomeni, da so vulkanski procesi na oddaljeni strani mogoče aktivni še danes.
Pomožni dokazi iz luninega regolita
Leta 2020 je kitajska misija Chang’e 5 prinesla vzorce lunarnega materiala z območja Mons Rümker v Oceanusu Procellarum, enem od večjih lunarnih morij. Analiza teh vzorcev je odkrila vulkanske steklene kroglice, katerih starost je ocenjena na 123 milijonov let, s toleranco 15 milijonov let.
Rezultati nakazujejo, da Luna še vedno doživlja postopno krčenje, saj toplota iz njene notranjosti še vedno uhaja. To bi lahko pomenilo tudi prisotnost luninih potresov, ki so jih zaznali seizmometri misij Apollo. Če so nekatera področja Lune geološko aktivna, bi lahko ta potresi vplivali na prihodnje lunarno raziskovanje in postavitev baz.
Ugotovitve so bile 21. januarja objavljene v The Planetary Science Journal.
Portal24; Foto: Pixabay/Kanenori (fotografija je simbolna)