Nizozemski zdravniki evtanazirajo ljudi z avtizmom in motnjami v duševnem razvoju
Raziskava univerze Kingston je razkrila zaskrbljujoč Nizozemski trend. Nizozemski državljani z avtizmom in drugimi motnjami v duševnem razvoju so v zadnjih letih namreč zakonito evtanazirani. Med letoma 2012 in 2021 je bilo s pomočjo zdravnika usmrčenih skoraj 40 ljudi, ki so bili identificiranih kot avtisti ali intelektualno prizadeti. Britanska študija je pokazala, da je pet ljudi, mlajših od 30 let, kot edini ali glavni razlog za svojo odločitev o koncu življenja navedlo avtizem.
Odkritje je sprožilo pomisleke o zakonodaji, ki zdravnikom dovoljuje izvajanje evtanazije na Nizozemskem. Kasper Raus, etik in profesor javnega zdravja na belgijski univerzi v Gentu, je opozoril, da so se vrste pacientov, ki zahtevajo samomor s pomočjo zdravnika, v zadnjih dveh desetletjih v obeh državah zelo spremenile. Prvotno se je razprava o evtanaziji osredotočala na bolnike z rakom, ne pa na tiste z avtizmom.
Stroge zahteve
Za evtanazijo na Nizozemskem morajo pacienti izpolnjevati stroge zahteve, vključno s trpljenjem zaradi neozdravljive bolezni, ki povzroča “neznosne” fizične ali duševne bolečine. Končno odločitev o upravičenosti do evtanazije sprejmejo zdravniki. V preučevanem 10-letnem obdobju se je na Nizozemskem za evtanazijo odločilo približno 60.000. 900 primerov od tega jih je bilo javno objavljenih. Med temi primeri je imelo 39 ljudi avtizem ali motnje v duševnem razvoju. 18 ljudi od tega je bilo mlajših od 50 let.
Nekateri bolniki so kot razloge za končanje življenja navedli psihične, fizične in starostne bolezni, vključno z osamljenostjo. Presenetljivo je, da je osem ljudi kot edini vzrok za svoje trpljenje navedlo dejavnike, povezane z njihovo intelektualno prizadetostjo, kot so socialna izolacija, pomanjkanje strategij obvladovanja, nezmožnost prilagajanja spremembam ali preobčutljivost za dražljaje.
Strokovnjaki in etiki so izrazili pomisleke glede etičnosti umorov avtistov. Simon Baron-Cohen, direktor raziskovalnega centra za avtizem na Univerzi v Cambridgeu, je izrazil zaskrbljenost, da morda ljudje s takšnimi motnjami ne bodo popolnoma razumeli odločitve o koncu svojega življenja. Kritiziral je pomanjkanje podpore, ki je na voljo in dejstvo, da so ti ljudje namesto tega evtanazirani.
Študija je sprožila razpravo o mejah in etičnosti evtanazije. Prav tako je študija poudarila potrebo po celoviti podpori in oskrbi za ljudi z avtizmom in motnjami v duševnem razvoju, ki se spopadajo s trpljenjem.