Kitajska zadržanost ogroža plinovod Moč Sibirije 2
Ruski premier Mihail Mišustin je odpotoval s Kitajske. Ni pa prejel želene “nagrade”, jasnega zaveznika Pekinga za plinovod Moč Sibirije 2. Projekt bi lahko spremenil energetske tokove v Aziji. Projekt je bil zasnovan pred več kot desetletjem. Bil je namenjen kot sredstvo za “obrnitev na Vzhod” Rusije. Ideja je bila izgradnja plinovoda prek Mongolije do Kitajske. Cilj projekta je bil diverzificirati trgovino s plinom, povečati prihodke ter okrepiti diplomatski vpliv Kremlja.
Projekt “Altaj”, prvotno poimenovan po goratem območju na jugu Sibirije – Altajskem gorovju, je izjemno pomemben. Njegova uresničitev je postala še bolj nujna zaradi ruske invazije na Ukrajino. Moskva išče nove trge za plin, ki je pred uvedbo zahodnih sankcij brez primere tekel v Evropo.
Izziv za Moskvo je dejstvo, da se Pekingu, ki je postal njen ključni gospodarski partner po popolni invaziji na Ukrajino, očitno ne mudi, da bi se pridružil projektu. Analitiki menijo, da je zadržanost Rusije v vojnih odnosih s svojo gospodarsko močnejšo sosedo očitna. To je poročal Financial Times.
Drugi ruski plinovod, Moč Sibirije, je začel obratovati leta 2019 in naj bi do leta 2024 dosegel največjo zmogljivost 38 milijard kubičnih metrov na leto. Vendar je ta plinovod odvisen od razvoja novih plinskih polj v vzhodni Sibiriji, od koder gorivo še nikoli ni bilo poslano v Evropo, zaradi česar je manj uporaben za strategijo diverzifikacije Kremlja.
Iskanje alternative postaja edina ruska možnost
Plinovod Moč Sibirije 2 bo oskrboval Kitajsko s plinom iz severovzhodnega polotoka Jamal. V preteklosti je Jamal oskrboval evropski trg prek več plinovodov, vključno s Severnim tokom. Lani je bil Severni tok zaradi sankcij evropskih držav ustavljen, nato pa uničen s sabotažo. Iskanje alternative je za Rusijo postalo strateška izbira, ki je postala njena edina možnost.
“Peking je v preteklosti podaljševal pogajanja za boljši dogovor. Enako velja za pogajanja o projektu Moč Sibirije 1,” pravi Alicja Bachulska, strokovnjakinja za kitajsko politiko pri Evropskem svetu za zunanje odnose. “Ker se je ruska agresija na Ukrajino spremenila v dolgotrajno vojno, Peking verjame, da se lahko njegov pogajalski položaj v odnosu do Moskve le še okrepi,” dodaja. Bachulska meni, da bi lahko Kitajska z zamudo dosegla nižjo ceno za plin, ki bi ga prejemala prek plinovoda.
Kitajsko-ruski pogovori o plinovodu so se v mesecih pred vojno okrepili. Med olimpijskimi igrami v Pekingu sta Vladimir Putin in Xi Jinping podpisala 25-letno pogodbo za traso na Daljnem vzhodu in razpravljala o Moči Sibirije 2.
Vendar pa je od takrat Rusija večkrat poudarila, da je pripravljena nadaljevati projekt, Peking pa je vidno molčal. Med marčevskim obiskom v Kremlju je Xi obšel temo Moč Sibirije 2, medtem ko je Putin o načrtu govoril, kot da gre za sklenjen posel, in dejal, da so “praktično vsi parametri … dokončani”.
Gergely Molnar, analitik pri Mednarodni agenciji za energijo, pojasnjuje, da je Kitajska sklepala pogodbe za zemeljski plin v presežku. Količine plina, ki so bile večje od dejanskih potreb, so bile dogovorjene. Kitajska se je zavedala, da se ne sme preveč zanašati na enega samega dobavitelja.
Poudarja, da je Kitajska odvisna od Rusije za nekaj več kot 5 odstotkov svoje oskrbe s plinom. Poleg načrtovanega povečanja dobave po obstoječih poteh iz Rusije bi se delež s sporazumom Moč Sibirije 2 do začetka leta 2030 povečal na približno 20 odstotkov.
Plinovod bi koristil Kitajski
Njegov namen je diverzificirati vire energije v državi, zlasti oskrbo iz Rusije in Srednje Azije, ki bi bila v primeru geopolitičnih ali vojaških napetosti z Zahodom varnejša od pomorskih poti. “Prevoz plina prek Rusije po kopnem je varnejši v primerjavi z oddaljenimi bližnjevzhodnimi potmi,” je poudaril Lin Boqiang, direktor kitajskega inštituta za študije energetske politike na univerzi Xiamen.
Pogajanja o sporazumih v Ukrajini so zapletena zaradi geopolitičnih razmer. Nekateri opazovalci kitajske politike menijo, da bo poglobitev energetskega partnerstva z Rusijo kmalu. “Nihče ne bi smel pričakovati, da bo Kitajska prekinila dostop do ruske nafte in plina,” pravi Victor Gao, podpredsednik Centra za Kitajsko in globalizacijo s sedežem v Pekingu. “Ta vrsta trgovine je normalna in miroljubna.” Poudarja, da bo obsežna energetska trgovina med Rusijo in Kitajsko sčasoma privedla do preoblikovanja svetovne oskrbe z nafto in plinom, kar Zahoda, kot pravi, ne bi smelo presenetiti.”
Za Rusijo je gradnja elektrarne Moč Sibirije 2 edini način, da nadomesti vsaj del izgubljenega trga EU. Večina plina, pridobljenega na polotoku Jamal, je bila namreč izvožena na ta trg. Vendar to tudi pomeni, da Kitajska trenutno nima posebne spodbude, da bi se strinjala z novim plinovodom.
Kitajska je medtem intenzivno razvijala tudi druge kopenske oskrbovalne poti
Na vrhu z državami Srednje Azije prejšnji teden je Xi govoril o gradnji plinovoda D. Plinovod D bi bil četrti kitajski plinovod v regiji. Prevažal bi plin iz Turkmenistana v Kitajsko.
Lani je bilo iz Turkmenistana na Kitajsko po treh plinovodih izvoženih približno 35 milijard kubičnih metrov plina, v primerjavi s 16 milijardami kubičnih metrov, ki jih je Rusija poslala po Moči Sibirije. Tudi s plinovodom Moč Sibirije 2 Rusija ne bi mogla nadomestiti prekinitve dobave plina v Evropo. Poleg tega bi bila tudi cena tega plina nižja. Cena plina, ki se prenaša po plinovodu Moč Sibirije, je bila dogovorjena v času, ko je imela Rusija močnejši pogajalski položaj. Ta cena je bistveno nižja od prejšnje evropske tržne cene.
Sergej Vakulenko, nekdanji direktor za strategije pri ruskem energetskem velikanu Gazprom, pravi, da Rusija ne dosega cene, ki jo Kitajska plačuje za uvoz plina prek plinovodov drugih dobaviteljev. Glede na navedene dejavnike je Ronald Smith, višji analitik za nafto in plin pri investicijski družbi BCS Global Markets, prepričan, da bi družba Moč Sibirije 2 Gazpromu letno prinesla približno 12 milijard dolarjev. Od tega bi država zbrala približno 4,6 milijarde dolarjev prek tarif in davkov.
Ta znesek, ki je enak manj kot polovici povprečnih mesečnih prihodkov Rusije od energije leta 2023, Moskvo težko zadovolji. Vendar pa Kremelj obupno išče dodatne prihodke, saj se njegov proračunski primanjkljaj in vojni stroški povečujejo, medtem ko prodaja plina v Evropi upada.