Kako bi bilo, če bi Slovenijo vodil popoln bedak?
V politiki pogosto govorimo o idejah, programih, strategijah in vrednotah. A vsa ta visoko leteča “navlaka” odpade, če na vrh države pride nekdo, ki preprosto ni kos nalogi. Ne govorim o pokvarjencu, ne o manipulantu, temveč o nečem precej bolj osnovnem: o bedaku. O človeku torej, ki je iskreno prepričan, da vse ve in vse zna, a v resnici ne razume skoraj nič.
Kaj bi se zgodilo, če bi funkcijo predsednika vlade v Sloveniji zasedel nekdo, ki je sicer prijeten, morda celo simpatičen, a objektivno nesposoben in popolnoma brez občutka za kompleksnost državnega aparata? Ker gre zgolj za miselno igrico, sem o tem povprašal ChatGPT.
ChatGPT odgovarja:
“Na začetku bi bilo morda celo simpatično. Ljudje bi dejali: “Končno nekdo naš! Ni politik, a je pošten, ni pokvarjen!” In v tem duhu bi mu marsikaj oprostili. Brezglavo blebetanje, smešne izjave, nerodne intervjuje. A v družbi, kjer je preveč zaupanja dano v roke nekomu, ki nima znanja, se kaj hitro zgodi, da začnemo drseti po klancu navzdol. Bedak na položaju predsednika vlade ne zna ločiti med državno in osebno agendo. Ne zato, ker bi hotel zlorabiti funkcijo, ampak ker ne razume razlike. Njegovo dojemanje kompleksnih problemov je reducirano na občutke, pavšalne izjave in nekakšne izreke (angl. quote). Državni proračun je zanj “blagajna”. Zunanja politika je “družabnost”. Mediji so “težaki”. Stroka? “Nekaj kompliciranega, kar ne razumem, torej ni pomembno.”
Tak politik ne deluje strateško, ampak improvizira. Prepričan je namreč, da je prav improvizacija izraz prave avtentičnosti. “Bodimo človeški!” pravi. Medtem pa država čaka na reforme in prečiščeno zakonodajo, podjetja na jasne smernice, občani pa na odgovore. Med posledicami takšnega scenarija je izguba mednarodne kredibilnosti, zmedena zakonodajna agenda, padec investicij. A bolj kot to je pomembno tisto, kar čuti narod. Ljudje začnejo izgubljati vero v inteligenco. V znanje. Začnejo dvomiti v smisel truda. “Če on lahko vodi državo, zakaj bi se jaz trudil za faks?”
“Bedak nezavedno ustvarja kaos.”
Bedak na oblasti ima še eno poseben dar: nezavedno ustvarja kaos. Njegovo neznanje generira zmedo. Njegove odločitve temeljijo na “počutju” in trenutnem navdihu, kar je za državo enako, kot če bi pilota zamenjali s potnikom, ki ima dober občutek za prostor. Letalo bo morda nekaj časa res letelo prav. Kaj pa sledi sčasoma, ni težko predvideti. Ko se v vrhovih politike znajdejo bedaki, se okrog njih začne zbirati dvoje vrst ljudi. Tisti, ki jih želijo zaščititi, ker v njih vidijo odraz “malega človeka” in tisti, ki jih želijo izkoristiti, ker vedo, da je oblast v rokah nekoga, ki ne razume, kaj podpisuje. In v tem je največja nevarnost. Bedak kot predsednik vlade ni nujno zloben, a je naravna tarča vsem, ki imajo zlobne namene.
In ko razumniki opozorijo, da je “cesar nag”, ko se razkrije, da cesarska beseda ne temelji na znanju, ampak na blebetanju, pride faza obtoževanja. “To je zarota!” “Elita me napada!” “Ne marajo nas!” Seveda. Ker ko bedak zaseda položaj moči, je kritika zanj napad, ne ogledalo. V takem okolju cinizem raste. Pametni vedno bolj molčijo, ker nočejo biti označeni za “preveč pametne”. Mediji omilijo ton, da ne bi izpadli “elitistični”. In družba začne padati v intelektualno apatijo. Postane vseeno, kaj kdo reče, ker vemo, da argumenti ne pomenijo nič. “
Se nam kaj takega res ne more zgoditi?
To mi je v odgovor na naslovno vprašanje zapisal ChatGPT. Mogoče boste dejali, da se nam kaj takšnega v Sloveniji ne more zgoditi. Mogoče pa boste dejali, da v takšnem scenariju živimo. Kakorkoli, če bi na mestu predsednika vlade sedel avtentični bedak, ne bi bila tragedija v njem. Tragedija bi bila v nas, če bi to dopustili brez vprašanj. In če bi izbrali takšnega samo zato, ker je “naš” in ne zato, ker je sposoben, bi se slej kot prej morali vprašati: Kdo je v takšni zgodbi res bedak? On ali mi?