Kaj je človeška normalnost?
Vprašanje je seveda naivno, saj nanj enoznačnega in dokončnega odgovora sploh ni moč pričakovati. Že v bio-medicini normalne vrednosti praviloma izražamo v intervalih in ne kot določeno točko, ko pa se ukvarjamo z normalnostjo duševnosti in vedenja posameznika in človeških skupnosti, je pogledov na normalnost je skoraj toliko, kolikor je na svetu različnih ljudi in različnih skupnosti.
Duševna nenormalnost je laičen izraz. Le za namene nazornosti te razprave si bom tukaj izposodila psihoze. Psihoze so duševne bolezni, kjer človek vidi in sliši stvari, ki očitno nimajo nobene stvarne podlage. Lahko tudi povsem izgubi občutek za prostor in čas. To so tudi laičnemu očesu razvidna blodnjava stanja, pogosto spremljana z bizarnim vedenjem, ki okolico opozori, da človek verjetno potrebuje strokovno pomoč. Javnosti so znani primeri, ko se je kakšna ženska oklicala za rusko princeso ali kdo drug za Boga, spet tretjemu so priskuškovali vesoljci in podobno.
Po zakonu zaenkrat velja, da je možno zdraviti človeka brez njegove privolitve le, kadar zaradi bolezni ne more izraziti svoje volje ali je nevaren sebi ali drugim. To gre po protokolu tako, da je psihiatrična ustanova dolžna o tem obvestiti sodnika, ta gre v presojo v ustanovo skupaj s sodnim izvedencem in bolnikovim zagovornikom. V postopku se komisija pogovori tudi z osebjem in svojci, nato pa sodišče odloči, kako naprej. Vse to se mora zgoditi v roku nekaj dni in velja le za skrajne primere zdravstvenih stanj in zdravstveno pogojenih vedenjskih motenj.
Po zakonu zaenkrat velja, da je možno zdraviti človeka brez njegove privolitve le, kadar zaradi bolezni ne more izraziti svoje volje ali je nevaren sebi ali drugim.
Človeška intuicija
Po človeški intuiciji kot nenormalna zaznamo tudi vedenja, ki se bolj ali manj odklanjajo od običajnih vedenj v določeni skupnosti, pa niso posledica duševne bolezni. V zadnjem času se pojavljajo vedenja novih vrst, ki jih doslej v javnosti nismo videli ali nismo videli v tolikšni meri. Recimo: odrasel moški se oblači v plenice in sesa dudo. Pravi, da se identificira kot dojenček. Nekateri menijo, da bi bilo takšne ljudi treba zdraviti proti njihovi volji, a kot rečeno, to se sme samo v pogojih, ki so izrecno zakonsko opredeljni. Tu pa pravzaprav veš, da je s človekom nekaj narobe, da se vede trenutku in kontekstu nedvomno neprimerno, a si ne pusti niti vplivati niti pomagati in dokler lahko sam odloča o sebi in ni nevaren sebi ali drugim, v demokratični družbi to pravico tudi ima.
Podobno nenormalno se nam zdi, ko je kdo pripravljen žrtvovati roko, da se v znak protesta proti podnebnim spremembam prilepi na asfalt, ali pa tvega, da se bo valjal v svojih iztrebkih, če ga čez noč pustijo prilepljenega v kakšnem muzeju. Nič od tega ne bo pripomoglo k reševanju podnebnih težav. Žrtev, ki jo je dotični pripravljen sprejeti nase, ni v nobenem kontekstu niti razumna niti smiselna, zato jo doživljamo kot nenormalno vedenje. Človek se lahko, na primer, tudi odloči, da si bo pustil odrezati zdravo roko, nogo, nos, oko, ker ga moti pri zaznavi svojega telesa. Če ga motijo pri doživljenju spola, pa si lahko pusti odstraniti genitalije in prsi.
Odločitve za skrajna vedenja
Odločitve za takšna skrajna vedenja se dogajajo v pogojih močnih čustvenih napetosti pri ljudeh, ki se za kaj takega odločijo. Morda ste videli posnetek podnebne protestnice, ki joka in vidno trpi, misleč, da bo čez kakšno leto konec Zemlje in z njo konec življenja in bomo vsi takoj umrli. V skupini ljudi, ki na tako pretiran način reagirajo na okoljske grožnje, se razvijejo kolektivne psihoze, iz katerih nastajajo kulti. Razumska komponenta vedenja takšne skupine ljudi je reducirana na minimum. In vendar je prav racionalizacija temeljev kulta metoda, s katero vodje takšnih kultov poskušajo uveljavljati njegovo širšo družbeno sprejemljivost.
Sprašujemo se, kateri mehanizmi so pripeljali do porasta tovrstnih vedenj v različnih vrstah sodobnega aktivizma. Zadnjič mi je nekdo odgovoril, da je več trans oseb danes v javnosti zato, ker so se v represivni družbeni klimi doslej morali skrivati, zdaj pa so se postavili za svoje pravice. No, primere telesne dismorfije navajajo že v starogrški literaturi, so pa ekstremni primeri telesne dismorfije ostali do danes redki in sodobna klasifikacija jih uvršča med obsesivno kompulzivne motnje.
Nevroznanost
Nevroznanost je našla povezave med moteno vidno zaznavo, kombinirano z moteno funkcijo frontostriatnega in limbičnega sistema možganov, kar verjetno prispeva k tej vrsti duševne motnje.
Nevroznanost pravi, da so možgani nevroplastični. Pomeni, da možgani ne le določajo naše vedenje v okolju, ampak se na osnovi dejavnikov okolja tudi sami spreminjajo.
Nevroznanost tudi pravi, da so možgani nevroplastični. Pomeni, da možgani ne le določajo naše vedenje v okolju, ampak se na osnovi dejavnikov okolja tudi sami spreminjajo. Tu v zgodbo vstopi t.im. socialna okužba, ki je z dolgotrajnimi in intenzivnimi družbenimi dražljaji sposobna ne le vplivati na naše vedenje, temveč celo preoblikovati naše možgane. Anekdotično to lahko ponazorim s fenomenom Kardashian. Estradnice po vsem svetu so si s pomočjo lepotne kirurgije in kozmetike postale podobne kot jajce jajcu. Tovrstno vedenje je očitno; če je pa ta model umetne, nekako robotske ženske lepote, že zapisan v človeških možganih, ostaja odprto.
Homoseksualnost ni medicinska prognoza
Socialna okužba je očitna tudi v zvezi z LGBTQ+ gibanjem. Nešteto primerov v zgodovini in klasični literaturi opisuje homoseksualne oblike spolnosti, okrog tega ni več velikih neznank. Homoseksualnost tudi ni več medicinska diagnoza, ampak je spolna praksa. Lahko je nadgrajena tudi z ljubeznijo dveh homoseksualnih ljudi, ki pa jo načeloma dodatno opredeljuje monogamija, zvestoba enemu partnerju.
Slišimo tudi za celo vrsto seksualnih fetišev, a nekako smo se doslej strinjali, da so to vendarle tako osebne stvari, da naj ostanejo za vrati spalnic, če le gre za soglasne aktivnosti dveh enakovrednih, odraslih ljudi in ne za kriminalne dejavnosti. Za vrati spalnic pa zato, da se po eni strani zavaruje zasebnost teh oseb, po drugi strani pa tudi zasebnost ljudi „od zunaj“, ki teh fetišev ne delijo in jim je ob tem neugodno. Še posebej pa, da se zagotovi nedotakljivost otrok, ki se imajo pravico razvijati brez vplivov, ki so mučne celo njihovim staršem.
Gre za filozofijo nekakšnega empatičnega sobivanja skupin ljudi z različnimi stališči in preferencami.
Tukaj govorim o eksplicitnem izvajanju spolnih praks in izkazovanju spolnih preferenc v javnosti in ne o diskriminaciji teh ljudi. Govorim o paradah, kjer protestniki prakticirajo seks na cestah, v svoje predstave pa so sposobni vključevati tudi otroke. Kljub nasprotovanju večine ljudi, vse, česar se v zvezi s spolnostjo sploh spomnijo, ponujajo na ogled – odraslim in otrokom. Rušijo vse tabuje, ki imajo vendarle neko svojo družbeno vlogo, in včasih fizično in verbalno agresivno vsiljujejo svojo normalnost.
Wokeizem
Še pred kakšnim desetletjem bi moškega z dudo že nekako pregovorili v obisk psihiatra, wokeizem pa je percepcijo te situacije popolnoma obrnil. Ne, da bi nas, ki to vedenje ocenjujemo kot nenormalno, poslali k psihiatru, ampak bi nas radi označili za sovražne govorce in nam po novih smernicah Golobovega in Kovačkinega Sveta celo sodili in nas kaznovali. Razlog za to je, da so se ljudje z obrnjeno percepcijo realnosti dokopali do družbene moči in možnosti uporabe represivnega aparata.
Po svetu je spleteno gosto omrežje t.im. vplivnežev, estradnikov, modnjih kreatorjev, publicistov, medijev in žal tudi univerzitetnih učiteljev, ki eni zaradi svojih spolnih preferenc in fetišev, drugi pa, ker so izdatno podprti z denarjem dekadentnih kapitalskih omrežij ali imajo udobne službene položaje, pridno uporabljajo vse svoje potenciale v podporo družbeni manipulaciji in posledično spreminjanju družbene realnosti.
Mnogi med njimi so že sami žrtve te manipulacije, pa se v svoji ideološki vzvišenosti (tudi zanimiv psiho-socialni fenomen) tega sploh ne zavedajo. V nekem nedavnem intervjuju smo lahko opazili, da so nekateri tako globoko ponotranjili „novo stvar“, da je pri njih verjetno tudi nevroplastičnost možganov že naredila svoje. V luči vseh teh spoznanj je vprašanje: “Kaj je s temi ljudmi?” le še retorično.
Obsesivno spodbujanje razgradnje družin
Na te načine nam je torej s pozicij globalistično-kapitalske in politične moči, zabavne industrije, medijev in univerz vsiljena socialna manipulacija, socialna okužba z novimi ideologijami, v javni diskurz pa z namenom normalizacije čisto resno prihajata tudi zoofilija in pedofilija.
Prav podobno je z obsesivnim spodbujajem razgradnje družin in bojem proti rojstvom, ki so predstavljeni kot nekaj človeka nevrednega. Podobno sta kot nevredni predstavljeni država in narodnostna skupnost in so brezpogojno spodbujene ilegalne migracije. Podobni psiho-socialni manipulativni mehanizami tičijo za obsesivnim čaščenjem planeta Zemlje po božje. Tako na koncu pridemo do nutrije s človekovimi pravicami. Vse to so pojavne oblike woke religije. Raje ne uporabljam izraza prebujenstvo, ker gre seveda spet za eno od besednih manipulacij, ki sestavljajo kulturno-marksistični novorek.
Ker je woke religija v križarskem pohodu, so že merljive tudi njene posledice. Največ o njih izvemo, če prisluhnemu ljudem, ki so šli skozi postopke spolne detranzicije, če prisluhnemo žrtvam pedofilije ter žrtvam novodobnih posilstev in novodobnega kriminala. Umrli nam žal ne morejo nič več povedati, podatke o njih pa nam vlade in mediji, ki jih je okužil woke virus, tudi bolj ali manj uspešno prikrivajo.
Bojanka Štern, zdravnica