Matej Tonin, v Evropi se osredotočamo na nebistvene stvari
V luči prihajajočih evropskih volitev sem v Državnem zboru obiskal Mateja Tonina, predsednika stranke Nova Slovenija in nosilca strankine kandidatne liste za volitve v Evropski parlament. Za naš Portal24 sem ga prosil za nekaj odgovorov na trenutno aktualna vprašanja. Prijazno se je odzval na mojo prošnjo in si velikodušno vzel čas. Nastal je pričujoči pogovor.
Kaj so, po vašem mnenju, glavne teme in izzivi za novi tj. prihodnji sklic Evropskega parlamenta?
Evropa je danes na prelomnici, ki je podobna tisti po padcu berlinskega zidu. Odločitve, ki se bodo sprejemale v prihodnjih petih letih, bodo imele daljnosežne posledice, preko več mandatov. Podobne tistim, ki so se sprejemale v začetku 90-ih. Evropa je namreč pred tremi zelo težkimi izzivi: varnostnim, ekonomskim in demografski izzivom.
Pri demografskem izzivu imamo problem, ker smo najstarejša celina. Zato nastajajo številni problemi na področjih različnih podsistemov, od zdravstva, sociale, pa do pokojninskega sistema. S temi stvarmi se bo morala Evropa slej kot prej resno soočiti. Sem spada tudi boljše upravljanje migracij. Koga si želimo v Evropo kot starajoča družba, kdo je dobrodošel, kdo ni in kako z njimi upravljati.
Drugi pomemben izziv je ekonomski. Trenutno smo v nekem gospodarskem boju med Kitajsko in Ameriko. Evropa ne ve čisto točno kam bi se pozicionirala. Malo bi držala s Kitajsko in malo z Evropo. Od vsake od omenjenih držav smo malo odvisni, za to pa smo si krivi sami. Pred zadnjo finančno krizo l. 2008 smo bili kot Evropska unija najmočnejše gospodarstvo na svetu. Nato pa sta nas prehiteli tako Amerika kot Kitajska in očitno v zadnjih letih delamo nekaj zalo narobe. Mislim, da delamo narobe to, da se osredotočamo na nebistvene stvari, da se preveč normiramo oz. birokratiziramo. Konkretno, Uredba o varovanju osebnih podatkov (GDPR) naj bi strašno varovala evropske državljane, v resnici pa je naredila en kup problemov gospodarstvu. Evropski državljani zato nismo nič bolj varni. Naš telefon npr. dnevno zbere več podatkov o nas kot pa vsa podjetja, ki morajo izpolnjevati GDPR direktivo.
Tretji izziv pa je varnostni. Mi imamo vojno na evropskih tleh. Loteva se nas nekakšna utrujenost, kar pomeni, da postajamo vedno bolj dojemljivi za rusko propagando. Ta pravi, da je potrebno nehati podpirati Ukrajino, češ da to samo podaljšuje vojno. Tudi levica sliši na te note. Vprašajmo se, kakšne so posledice, če Rusija v Ukrajini zmaga? To pomeni, da je v 21. stoletju meje še vedno možno premikati z nasilnimi sredstvi. To je dramatično slabo za majhne narode in če Putinu uspe v Ukrajini, ga potem nič več ne zadržuje, da to isto ne poizkusi najprej v Moldaviji, kasneje tudi v Baltskih državah. Situacija je resna in temu primerno resno je potrebno vzeti tudi evropske volitve. Po volitvah pa nas čaka ogromno dela.
Kako ocenjujete vlogo trenutne slovenske zunanje politike? Kako je integrirana oz. kako po vašem deluje znotraj evropskih povezav?
Dejal bi, da slabo. V EU je ključno imeti močna zavezništva. Če pogledate po Evropi, lahko opazite več grupacij. Npr. Višegrajsko četverico, ki je bila v preteklosti zelo močna. V času Merklove in Macrona smo imeli francosko-nemško navezavo, Balti zelo usklajeno in enotno delujejo, Skandinavci so prav tako usklajeni in enotni, jug tj. Portugalska, Španija in Grčija prav tako … Skratka, vsi se na nek način povezujejo, Slovenija pa je nekakšen prosti strelec. Radi bi bili z velikimi, pa nas žal nihče kaj dosti ne “šmirgla”, na vzhod vihamo nos in nas nekako ne zanima, z našim naravnim partnerjem Hrvaško imamo konstantno neka nerešna vprašanja …
Kakšno je v tej luči potem vaše stališče do Pahorjeve pobude na Balkanu tj. do povezav, ki bi državam Balkana čim hitreje omogočile integracijo v Evropsko unijo?
Podpiram Pahorjevo idejo. Če bo Balkan integriran v Evropsko unijo, bodo možnosti za vojno na Balkanu manjše. Če Evropska unija ne bo dala priložnosti tem državam, bodo le-te iskale priložnosti v Rusiji, Kitajski in v Turčiji. Vsakdo išče nekega partnerja. Kar pa je lahko za varnost in mir v regiji zelo nevarno. Če pogledava primer Republike Srpske in gospoda Dodika, je moje mnenje, da je on fantastično orodje za Putina, saj lahko Dodik v vsakem trenutku zakuha vojno na Balkanu. Tak primer je lahko razglasitev neodvisnosti Repubike Srpske. Mislim, da se Dodik zaveda, da bo s svojim delom težko politično preživel v takšnem sistemu, kot ga ima Evropska unija. Mnogo lažje pa v sistemu, kot ga pozna Putin. Zato Dodik v Putinu išče zaščito in bo v skladu z njegovimi interesi tudi deloval. Pahorjeva pobuda se mi zato zdi zavidanja vredna in seveda moramo to podpirati.
Če še malo ostaneva pri Balkanu. Vprašanje migracij je dandanes ponovno v ospredju javnih debat. Za kaj pri migracijah po vašem dejansko gre? Gre res za stisko ljudi, za iskanje boljšega jutri? Za islamizacijo Evrope, menjavo populacije?
Za vse to. V Evropo prihajajo tisti, ki bežijo pred vojno, tisti, ki čisto oportunistično iščejo boljše življenjske možnosti zase in svoje družine ter tudi tisti, ki Evropi ne želijo dobro in imajo verske, politične, teroristične ali kakršnekoli druge ambicije. Gre za konglomerat vseh teh skupin in zato je še toliko bolj pomembno, da Evropa zelo pazi, kdo prihaja in s kakšnimi nameni.
Mislim, da je pomoči potrebnim potrebno pomagati in tisti, ki so pripravljeni sprejeti naš način življenja ter pomagati razvijati to družbo, so zagotovo dobrodošli. Niso pa dobrodošli tisti, ki imajo slabe namene, ki želijo te naše že tako opešate sisteme (zdravstveni, pokojninski itd.) še dodatno izčrpavati. Verjamem, da je za mladega fanta iz Alžirije, kjer je povprečna plača 300 eur, prihod na na socialno pomoč v Skandinavijo, kjer ta znaša 3.000 eur in kjer mu dajo še socialno stanovanje, zanj praktično raj. Za nič dela dobi praktično desetkrat več kot v svoji matični državi. Vendar pa se temu reče izčrpavanje Evrope. To bo Evropo na dolgi rok zagotovo pokopalo, če ne bomo tega socialnega turizma ustavili.
Mislim, da moramo mi kot Evropa bistveno spremeniti koncept upravljanja z migracijami. Tako jaz, kot tudi Nova Slovenija, zagovarjamo ti. avstralski model, ki je po našem mnenju edini, ki deluje. To pa je, da je sporočilo jasno. Vsakdo, ki je v Evropo vstopil nezakonito, bo brez milosti vrnjen v državo, od koder je prišel. Šele, ko delaš na tak način, se ljudem ne splača več tvegati, saj vedo, da bodo vrnjeni. Ne splača se tudi tihotapcem, ker bodo imeli mnogo manj strank.
Na vprašanje, kdo bo zdaj te migrante, ki so že nezakonito prišli, lovil, pa je moj odgovor, da se bodo ujeli sami. Rabili nas bodo pri treh stvareh: ko bodo potrebovali zdravnika, se bo ugotovilo, ali so legalno ali nelegalno tukaj. Ko bodo rabili socialno podporo, da bodo od nečesa lahko živeli, se bo ugotovilo ali so tukaj legalno ali ilegalno in pa, ko se bodo želeli zaposliti, bodo enako potrebovali urejen status. Če imaš avstralski koncept, da v državo ni mogoče priti ilegalno, so sporočila jasna in red tak, kot mora biti.
Kakšen je vaš pogled na zeleni prehod? Kako razumete ta pojem?
Zeleni prehod, kot ga je v tem mandatu vodil komisar Timmermans, je bil aktivističen in ideološki. To pomeni, da smo drveli v nekaj, ne da bi realno preverjali številke in posledice tega drvenja. Zato v NSi zagovarjamo razumen zeleni prehod. To ni floskula. To pomeni, da bomo stremeli k čistejšemu okolju, vendar tako, da si ga bomo dejansko lahko privoščili.
Bil sem že na večih soočenjih, kjer levičarji in aktivisti uporabljajo floskule o tem, kako moramo skrbeti za planet. Jaz ne zanikam podnebnih sprememb. Trdim, da izpusti CO2 prispevajo k globalnemu segrevanju in zato mora naš cilj biti, da te ispuste zmanjšamo. Ampak s politiko, kot jo je vodila Evropska unija doslej, pa smo na nekaterih področjih odšli v drugo smer. EU je zelo promovirala in forsirala obnovljive vire za vsako ceno. Solarne panele, vetrnice itd.
Če pogledamo konkretne podatke vidimo, da Danska proizvede 83% svoje energije iz obnovljivih virov energije, na proizvedeno kilovatno uro elektrike pa ima 200g izpustov CO2. Na drugi strani imate Francijo, ki ima manj kot 30% elektrike proizvedene iz obnovljivih virov energije, ima pa zgolj 50g izpustov CO2 na proizvedeno uro električne energije. Sledi logičen zaključek, da obnovljivi viri energije ne zmanjšujejo izpustov CO2. Zakaj? Zato ker npr. sonce enkrat sveti, drugič ne, veter enkrat piha, drugič ne. V obdobjih, ko vir ne deluje, je proizvodnjo potrebno nadomestiti z drugimi viri, ti pa so lahko zelo zelo umazani.
Poglejte Nemčijo, ki se je pred desetimi leti odločila, da bo jedrske elektrarne zaprla zaradi ideoloških razlogov. Vložili so 500 milijard evrov v obnovljive vire energije (solarni paneli, vetrnice…), danes pa imajo 400g CO2 na proizvedeno kilovatno uro električne energije. Mnogo več kot Francija, več kot vsi ostali. Očitno je, da potrebujemo zdravo pamet, zdravorazumski pristop in podporo tehnologijam, ki bodo res pripeljale do zmanjšanja izpustov CO2. Mi glede tega vprašanja seveda vidimo kot neizogibno vlaganje v jedrsko energijo in hidroenergijo. To se kaže za smiselno tudi po Evropi. Tiste države, ki imajo svoj koncept naslonjen na jedrsko in hidroenergijo, dosegajo zelo nizke količine izpustov CO2 na proizvedeno kilovatno uro električne energije in so samozadostne.
Kako bi Evropska unija morala ravnati z državami članicami, ki kršijo načela pravne države? V preteklosti je bilo okoli tega precej govora okoli Madžarske.
EU je politična unija, ki temelji na skupnih vrednotah. Vse medsebojne pogodbe izhajajo iz naših skupnih vrednot, ki so utemeljene na številnih mednarodnih pogodbah. Ne samo znotraj EU, temveč tudi v okviru Združenih narodov ipd.. Mislim, da so skupne vrednote tisto naše skupno vezno tkivo. Mi nismo talilni lonec, kot so npr. ZDA, da bi se vsi utapljali v eni kulturi ali eni podobi, temveč je bogastvo EU prav ta naša raznolikost, skupne pa so nam vednote. Mislim, da so tukaj finance edini inštrument, ki veže.
Države, ki ne spoštujejo, bi morale biti finančno prikrajšane in na nek način kaznovane. To je edini resen vzvod, ki ga unija ima, da spravi državo, ki je zašla, nazaj v red. Seveda pa morajo biti ti kriteriji takšni, da so merljivi in objektivni, ne pa stvar politične presoje. Tukaj je bilo ogromno razprav in dileme v preteklosti, zlasti v primeru Madžarske in tudi Poljske, ali so določeni kriteriji politični in ali so objektivni. To je npr. očitno v primeru Poljske, ko so se nekatere stvari zelo hitro popravile po zamenjavi vlade, kljub temu, da morda ni možno tako hitro spremeniti nekaterih zakonskih podlag. Sem torej za finančno kaznovanje, pod pogojem, da so kriteriji merljivi in jasni.
Kako pomembno je, da mladi aktivno sodelujejo v političnih procesih? Kako mlade spodbuditi, da bodo na tem področju bolj aktivni?
Mladi so prihodnost vsake družbe. Edini način za spodbujanje je, da jih poizkušamo prepričati, da naj soodločajo o svoji prihodnosti. Če se volitev oz. procesov, ki jih imajo na razpolago ne uporablja, odločitve prepuščajo drugim generacijam. Kar pa morda ni najbolje za njih. Mladim je potrebno povedati, da se jim splača. Da je to v njihovo korist, da je v njihovem interesu, da participirajo pri urejanju skupnih družbenih zadev. In volitve so glede tega najbolj osnovna stvar.
Ali je torej dobro, da gre čim več ljudi na volitve ali pa je bolje, da naj gredo volit tisti, ki jih politika res zanima?
Tukaj sem mogoče malo nekonvencionalen. Meni je všeč predpisana obvezna udeležba, kjer se vsakega posameznika prisili, da mora vsaj enkrat na štiri leta razmisliti o naših skupnih zadevah. Na takšen način se nihče ne more pritoževati, da so za vse krivi drugi. Na takšen način ima tudi vsakršna oblast največjo legitimnost. Ne nazadnje, če hočemo nekaj spremeniti, moramo tudi sami dodati svoj kamenček v tem mozaiku. In če je za nekoga pretiran napor, da razmisli, kdo bi najbolje upravljal družbo v skladu z njegovimi vrednotami, prepričanji, usmeritvijo ipd., potem se človek upravičeno vpraša, ali smo mi res nekakšna skupnost, ali pa smo tujci, ki zgolj živijo drug poleg drugega.
Preden se posvetiva bolj domačim, lokalnim izzivom, je mogoče še kakšno področje, povezano z Evropsko komisijo, ki bi ga želeli posebej izpostaviti?
Ja, zelo me moti ruska propaganda. Skrbi me, da ogromno Slovencev na to naseda, stvari pa imajo lahko daljnosežne posledice. Vsi si prizadevamo za mir. Jaz si želim miru, da bodo tudi moji otroci živeli v miru. Sem četrta generacija po moški strani, ki si želim, da se mi ne bo potrebno bojevati v vojni. Moj pradedek se je boril v 1. svetovni vojni, moj dedek v 2. svetovni vojni, moj oče je veteran vojne za Slovenijo. Jaz sem si predstavljal, da bom prva generacija, ki ga bo to zaobšlo. Danes nisem več prepričan v to. Tudi januarja 2022, kot obrambni minister, nisem čisto verjel v napad Rusije na Ukrajino, pa se je zgodilo.
Zato se mi zdi danes, ko poslušamo številne pozive v smislu: “Prenehajmo vlagati v orožje, v obrambo …”, da razumem za kaj gre. Evropa je od padca berlinskega zidu delala točno to, kar zahtevajo levičarji. Vedno manj in manj je vlagala v obrambo. Če smo še v času hladne vojne namenjali 4% BDP za našo obrambo, smo danes na 1%. Vendar pa nam to ni preprečilo, da nas Rusija ev. jutri ne bi napadla. Mislim, da je vlaganje v obrambo edini način za odvračanje takšne nevarnosti. To storiš tako, da zgradiš tako kredibilne sile, da tvoj nasprotnik ne verjame da te lahko premaga in te zato tudi ne napade.
Greva še na nekoliko bolj lokalno obarvane tematike. Kako na splošno ocenjujete politično klimo v Sloveniji?
[Tišina.] Težko je izbrati primerne besede, ker so stvari katastrofalno slabe. To, da vladi ne gre, je dejstvo, a tudi v preteklosti kakšni vladi že ni šlo. Dodatek pri tej vladi pa je, da še brezsramno izrablja represivne organe države, prevzema podjetja, dvojni standardi so vidni iz vesolja in vse to krha kohezivnost naše družbe. Več kot očitno je, da za ene veljajo drugačna pravila kot za druge. Če se je ta vlada kakšne stvari lotila, se je stanje poslabšalo in ne izboljšalo. Zdravstvo, davčna reforma itd. Bil sem na srečanju gospodarstvenikov, kjer so udeleženci prosili vlado, da naj ne dela nič, saj se v primeru, da ne bo naredila nič, stvari vsaj poslabšale ne bodo.
Slovensko gospodarstvo se vedno resneje sooča s pomanjkanjem delovne sile. Imate kakšne rešitve za to? Kako pristopiti k temu problemu?
Rešitev je več. Ena od njih je, da mladi čim prej vstopajo na trg delovne sile. To pa pomeni, da potrebujemo šolski sistem, ki jih temu primerno usposobi. Druga rešitev je, da se 50.000 še vedno čakajočim na delo na Zavodu za zaposlovanje zagotovi ustrezna motivacija, da se jim splača delati. Trenutno je sistem še vedno nastavljen tako, da se (žal) nekaterim še vedno ne splača delati. Ob socialni podpori in malenkostnem “fušanju” zraven, se da celo bolje živeti, kot bi živeli kot redno zaposleni. Tretja rešitev pa je, da bomo zagotovo rabili delovno silo tudi od drugje. Z migracijsko politiko je potrebno zagotoviti pogoje, da bodo k nam prihajali ljudje, ki nam bodo kulturno blizu. Takšni, ki bodo skupaj z nami soustvarjali Slovenijo, ne pa jo izkoriščali.
Gospodarstvo pravi, da je balkanski bazen kadrovsko izpraznjen, za Italijane, Madžare in Avstrijjce pa smo očitno nezanimivi. Za resne delovne migrante bo potrebno imeti resno strategijo novačenja. Takšno, da bomo tudi natančno vedeli, kakšen tip ljudi si želimo. Dobiti moramo tak tip ljudi, katerih v našem gospodarstvu ali pa v javnem sektorju, primanjkuje. Saj je vendar cilj, da popolnimo delovna mesta z ustreznimi kadri. Zdi se mi nujno, da bi to počeli z nami bolj sorodnimi narodi. Nič nimam a priori proti komurkoli, a če bi moral vzpostaviti točko za novačenje delovne sile, bi jo raje postavil na Filipinih, kjer so kristjani, kot pa morda v kakšno arabsko državo, kjer je večina muslimanov.
Kako vidite trud šolnikov, ki z albanskimi napisi in nagovori poiskušajo obveščati albansko govoreče starše?
Gre za znamenje razkroja slovenske družbe. Tudi zakon o kulturnih pravicah narodov nekdanje SFRJ sledi temu razkroju Slovenije. Da ne bo pomote, imam veliko prijateljev s področij nekdanje Jugoslavije. Ne moti me, če se združujejo v svoja kulturna društva, ne moti me, če doma govorijo svoj maternji jezik. Me pa moti, če se ne želijo prilagoditi in sprejeti, da je v Sloveniji uradni jezik slovenščina. Če lastna država tega ne bo spoštovala, potem ne vem, kdo bo. Zakaj je ta zakon o pravicah narodov nekdanje SFRJ v Sloveniji tako nevaren? Zato, ker vzpostavlja zakonsko podlago, da je maternji jezik kulturna pravica teh narodov. To pomeni, da jim mora ministrstvo zagotavljati izvajanje njihove kulturne pravice.
V praksi to npr. pomeni, da če danes prideš nekaj urejati na upravno enoto, je uradni jezik slovenščina in se je temu potrebno prilagoditi oz. si po potrebi zagotoviti tolmača. Torej, to danes ni naloga uradnika, razen na obmejnih območjih za italijansko ali madžarsko območje, vendar je to druga zgodba. Omenjeni zakon pa je podlaga, da bodo posamezniki prišli na upravno enoto ali k zdravniku in na podlagi tega zakona zahtevali pravico, da govorijo v svojem materinem jeziku, naloga uradnika pa bo, da jih razume. Tukaj gre za razgradnjo, za nek “multi-kulti” pristop, češ, vsi bomo govorili vse jezike.
Sam zagovarjam integracijski pristop, kar pomeni obvezo znanja slovenskega jezika in zato ti bo življenje v Sloveniji lažje. Razumel boš vse v šoli, lažje boš prišel do službe in bolje se boš lahko integriral v družbo. Zelo sem bil vesel, da so nas številni pripadniki teh skupnosti podprli. Dejali so, da ni problem znanje materinega jezika, temveč je problem neznanje slovenskega jezika. To pa ljudi iz teh skupnosti ovira pri mnogih rečeh. V šoli, na uradih, pri delu ipd.
Kako vidite vprašanja glede demografije v Sloveniji?
Gre nam slabo, enako kot gre slabo tudi Evropi na tem področju. Generacije so žal vedno manjše. Tukaj ni enostavnih odgovorov, stvari so kompleksne. Če želimo, da se bodo mladi odločali za večje družine, bo potrebno vzpostaviti okolje, da si bodo to lahko privoščili.
Imate v mislih mogoče kakšen kratkoročni ukrep, ki bi pomagal v tej smeri?
V osnovi gre za zmožnost usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja ter dostopnost do stanovanj. Če mlada družina nima rešenega stanovanjskega vprašanja in če imajo mladi takšne službe, da se ne morejo ukvarjati z otroki, potem se seveda ne bodo odločili za otroke. To sta dva zelo enostavna in kratkoročna ukrepa.
Si pa ne delam utvar, da bo v Sloveniji, ob tej razvitosti in standardu, ki ga imamo, pet ali šest otrok postal nek nov standard. Realistično gledano, če bomo uspeli zaustaviti upadanje populacije, bomo na srednji rok naredili veliko.
V zadnjem času se precej ukvarjamo z zloglasnimi 13.000 računalniki. Občutek imam, da bi morali odpirati še kakšno drugo vprašanje glede digitalizacije. Kaj menite?
Od besed k dejanjem. Za digitalizacijo sta potrebni dve stvari, infrastruktura in usposobljeni ljudje. Nihče mi ne more reči, da se tega ne da. Bil sem na eni izmenjavi v Estoniji, tam, kjer po razpadu Sovjetske zveze niso imeli praktično ničesar. Ne naravnih virov, ne infrastrukture in ne usposobljene javne uprave. Pač pa so se na neki točki odločili, stvari obrnili v totalno digitalno smer in danes žanjejo sadove. Oseba, ki nam je tam predstavljala njihov sistem, je dejala, da je zgodba zelo preprosta: vzpostaviti infrastrukturo in izobraziti ljudi. Za infrastrukturo se ve kako se jo gradi. Ne gre za nobeno vesoljsko tehnologijo.
Obstajajo pa tudi zelo učinkoviti in zanimivi programi, kako mladi izobražujejo starejše. Ko sem vprašal, kako oni to izvajajo, saj je znano, da imajo starejši strah oz. odpor do novih tehnologij, so mi pojasnili, da je ključ njihovega uspeha v tem, da so mlade pošiljali tja, kjer se starejši nahajajo. Da so starejše v njihovem okolju, tam kjer se počutijo varne, izpopolnjevali v stvareh, ki so jih zanimale. Pri nas pa delamo neke tipizirane tečaje, kamor morajo starejši priti in potem se dela z njimi znotraj nekega vzorca, kjer se znajdejo ali pa tudi ne. Torej, v Estoniji so mladi šli ali na dom, v domove za ostarele ali druge ustanove in jih podučili o tem, kako dostopati do spletne banke, kako pogledati vozni red avtobusov ipd.
Medijska svoboda, pluralnost v medijih … kaj pravite na to?
Žalostno. Slabo.
Se vam zdi, da kaj napredujemo ali da tonemo?
Tonemo. Mediji na obeh straneh postajajo vedno bolj navijaški. Poštenih medijev ni oz. jih je vedno manj. Mislim, da navijaštvo v eno ali drugo smer prav nič ne pomaga pri pluralnosti medijskega prostora. Danes za vzdrževanje nekega medija potrebuješ seveda tudi zadostna sredstva in ne vem, če se ta (državni) denar res deli po pravih kriterijih. Jaz mislim, da se ne.
Imate mogoče na mizi kakšno rešitev?
Slovenski trg je majhen. Številne medijske strukture seveda potrebujejo sredstva za svoje preživetje. To je tudi ena od nalog, da se zagotavlja vsaj nekakšno osnovo glede pluralnosti. Vidi se, da se lastništva koncentrirajo, da imamo čedalje večje medijske monopole v Sloveniji. V vsebinskem smislu se stvari radikalizirajo v navijaštvo v eno ali drugo smer, in v takšnem okolju je za povprečnega državljana lahko zelo stresno.
V luči očitkov glede možne zlorabe vpliva pri vodenju komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb (KNOVS, očitki o preverjanju ali se točno določenim telefonskim številkam prisluškuje) … Kako ocenjujete trenutno stanje glede zakonitosti in transparentnosti nasploh pri uporabi policijskih pooblastil v Sloveniji in kako to vpliva na družbeno klimo v državi?
Obstaja parlamentarna preiskovalna komisija, ki preiskuje vpletanje aktualne oblasti. Aktualna oblast niti ne skriva tega vpletanja, ker poskuša depolitizirati tako, da politizira. Tako, da nekatere kadre, ki ji niso po godu, poizkuša nadomestiti s svojimi. Mislim, da je to popolnoma napačen pristop. Edini ustrezen način je, da se nekompetentne kadre nadomesti s kompetentnimi.
V zvezi z očitki glede KNOVS-a pa sledeče: komisija je delovala absolutno zakonito in v skladu z vso dosedanjo parlamentarno prakso, ki se je izoblikovala skozi leta. KNOVS ima podlago v Zakonu o parlamentarnem nadzoru tj. v 33. členu, da tovrstne preverke, na prošnjo državljanov, izvede. Hkrati pa ima Policija v 27. členu varovalko, da tovrstni nadzor lahko zavrne, če bi takšen nadzor lahko ogrozil postopke, ki tečejo. V sam zakon je torej odlično vgrajena varovalka, da se onemogoča ev. zlorabo KNOVS-a v te namene. Tako, da je naravnost smešno govorjenje, da se KNOVS zlorablja za takšne stvari, saj je KNOVS izvedel točno enake stvari, kot se jih je delalo že v preteklosti, skladno s postopki in pravili.
Zakaj se to problematizira ravno zdaj?
Ena od stvari je, da se poizkuša prikriti zadnje kadrovanje Svobode in posledično popoln prevzem nadzora na DARS-u, kjer celo poslanci prehajajo v upravo. Hkrati je zanimivo, da so bile očitane stvari narejene že novembra in jim takrat nihče ni oporekal. Ne Policija in ne poslanci, ki so bili prisotni. Komisija je bila sestavljena pluralno, dva poslanca koalicije in dva poslanca opozicije.
Da se je to pojavilo prav zdaj, pa je potrebno pripisati tudi dejstvu, da je poslanka Nove Slovenije Vida Čadonič Špelič ugotovila, da je direktor (Muženič, op.p.) Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) krivo pričal pred preiskovalno komisijo. Zato je bil s strani predsednika vlade nagrajen s petletnim mandatom na čelu NPU. Hkrati pa je to tudi obdobje, ko se Svoboda na vse pretege trudi preprečiti preiskovalno komisijo o Gen-I. V tem kontekstu je potrebno razumeti te slepilne manevre na KNOVS-u. Zakon je namreč napisan tako, da zloraba KNOVS-a pri tem tipu nadzora ni mogoča.
Kaj je s podpisi vaših poslancev za preiskovalno komisijo delovanja Roberta Goloba v Gen-I, Star Solar, na Balkanu? Očita se vam, da Nova Slovenija noče prispevati podpisov za preiskovalno komisijo. Kaj je s tem?
Resnica je zelo preprosta. Nova Slovenija podpira preiskovalko okoli Gen-I, jo vedno je in jo tudi vedno bo. Zdaj je to preiskovalko predlagal Državni svet in jo tudi izglasoval. Ne pozabiti, da je bil eden od predlagateljev tudi državni svetnik, ki izhaja iz vrst Nove Slovenije. Če državni svetnik iz Nove Slovenije ne bi podprl tega predloga za preiskovalko, le-te ne bi bilo. Novi Sloveniji težko kdo očita, da ne podpira te preiskovalke ali pa, da si je ne želi.
Mi smo na Državnem svetu naredili vse, da preiskovalka bo. Zdi pa se mi nezaslišano, da Svoboda z najrazličnejšimi manevri želi to preiskovalko preprečiti. Mislim, da bodo šli celo tako daleč, da bodo poizkušali spremeniti zakon z namenom, da bo potem preiskovalka zaustavljena na Ustavnem sodišču. Zato je pomembno, da je zdaj nastala situacija, ko bo preiskovalka odrejena, saj je bila že sklicana tudi izredna seja Državnega zbora. V preteklosti pa so zapleti nastali zaradi banalnih stvari. Šlo je za vprašanje vodenja Komisije za nadzor javnih financ (KNJF). SDS je zahtevala, da Jernej Vrtovec kot predsednik KNJF odstopi in jim to komisijo preda, mi pa tega nismo želeli.
Je po vašem realno, da bo preiskovalna komisija glede Goloba ustanovljena še pred poletjem?
Ja, mislim da bo. Če se bo spoštovalo zakon, bi morala biti še pred poletjem. Poslanska skupina SDS je predlagala izredno sejo in če me spomin ne vara, je ta sklicana takoj po prvomajskih praznikih. Postopek pa je takšen, da ko je to uvrščeno na dnevni red in se poslancem prebere ugotovitev, da je preiskovalka odrejena, je preiskovalka oblikovana. O tem ni glasovanja v Državnem zboru, ampak mora biti s sejo odrejena.
Za konec še malo za šalo in malo za res. Če bi bili imenovani za komisarja v Evropski uniji, katero področje bi izbrali in zakaj?
Izbral bi Komisariat za obrambo in varnost. Napoveduje se, da se bo zaradi situacije na tem področju izoblikovalo novo komisarsko mesto. Sem pa na enem od zadnjih soočenj na to temo dejal, da bi bil daleč najboljši komisar za to področje Janez Janša. Ima vse potrebne reference in izkušnje. Zdi se mi, da za komisarja potrebuješ človeka, ki razume, da na svojem delovnem mestu mora delati tako v dobro Evropske unije, kot tudi v dobro Slovenije.
Če pogledate danes močne komisarje (npr. komisar Breton) ugotovite, da seveda delujejo v dobro Evropske unije. Nikoli pa ob tem niso pozabili interesov svoje države. Ko bomo mi imeli komisarja, ki bo razumel, da je nekaj dobro hkrati za Slovenijo in za Evropo, smo svoje naredili. Pri obstoječih slovenskih komisarjih pa smo doživeli, da so v trenutku, ko so bili imenovani, zavzeli nekakšno pozicijo neodvisnosti. Kot da s Slovenijo nimajo več nič in da ne smejo narediti nič za Slovenijo, saj so vendar komisarji za Evropsko unijo. To pa se mi ne zdi prav.
Še kakšna zaključna misel?
Objava Intervju: Matej Tonin, v Evropi se osredotočamo na nebistvene stvari je bila najprej objavljena na Portal24.