Golob, Čeferin in dober tajming
Aktualnega predsednika vlade, dr. Roberta Goloba, je tranzicijska levica uspela Sloveniji prodati kot vrhunskega menedžerja, ki gre v politiko zato, da jo osvobodi – politike. Da gre predvsem za marketinški projekt, je bilo precej očitno. Od dneva najave o vstopu v predvolilno tekmo do dneva volitev je bilo točno(!) tri mesece. Gre za dan, ki ima na področju vodenja volilnih kampanj celo svojo oznako: “D-90” [D minus 90]. To pomeni, da je od izbranega dneva do dneva volitev še točno 90 dni. Takrat se začnejo odvijati načrtovane ključne dejavnosti po urniku.
Česa vse je sposobna dobro namazana marketinško medijska mašinerija z neomejenimi sredstvi, če ima v ozadju dobrega stratega in če ga kandidat posluša(!), smo lahko videli čez natanko 90 dni. Ljudje radi verjamemo, da volimo racionalno, po svoji zdravi pameti. Manj, kot si mislimo. Golob se je v samo nekaj tednih prelevil iz preplačanega državnega direktorja monopolista v vrhunskega menedžerja, nekakšnega Steva Jobsa slovenske energetike.
Retorika, ki je celih 90 dni spominjala na najbolj mračne čase post-vojne Jugoslavije, je s pomočjo osrednjih medijev postala sprejemljiva. Vsepovsod fašisti (beri: janšisti), čiščenje in bodoče reforme. Ko je minil dan D, je prišlo na vrsto čiščenje. Povojna evforija sočasne zmage nad okupatorji ter izvedene revolucije se je ponovila. Brezglavo anuliranje vseh možnih ukrepov prejšnje vlade ter kršenje pravnih norm (vračanje kazni kolesarjem, depolitizacija RTV …) sta postala slovenska realnost. Položaji po javni upravi in plačila raznim NVO za zasluge so se delili enako kot nekaznovano plenjenje po hišah in palačah takoj po osvoboditvi leta 1945 ter deljenje položajev po državi glede na zasluge in partijsko pripadnost.
Videz divjega skuštranega posebneža, ki navzven komunicira genija, navznoter pa nezmožnost prilagoditve, je zamenjala urejena frizura ter nova spremljevalka. Osrednji mediji so ga še naprej hvalili kot odrešenika in človeka, ki naj bi bil sposoben Slovenijo popeljati na pot neslutenega razvoja. Na pot neuvrščenih znotraj zelenega prehoda, posejanega s solarnimi paneli.
Če zveni dobro, mora biti dobro
Ironija Golobovega volilnega uspeha je, da nima pojma o državni politiki in kar je najbolj zanimivo, očitno ga to niti ne zanima. To državljani vedno močneje občutimo na svoji koži s cenami in davki. Na trenutke imamo celo vtis, da je več na dopustu kot v pisarni. Zanimivo, da je bilo v medijih celo moč zaslediti, da to ni nič novega, da je bilo enako že v Gen-I, kjer naj bi bil njegov delavnik itak le od ponedeljka do četrtka.
Njegov pristop k vodenju je preprost: če zveni dobro, mora biti dobro. Ta filozofija ga je vsaj zadnji dve leti dobro nosila skozi številne sestanke, konference in intervjuje. Njegova sposobnost, da z besedami zveni prepričljivo, brez da bi dejansko karkoli tudi povedal, je postala legendarna. Obljubljati zna tako dobro, da si ga bomo za vse večne čase celo zapomnili kot človeka, ki je veliko obljubljal in praktično nobene od obljub tudi izpolnil. Danes je počasi jasno že vsem, da se Golobu počasi izteka rok trajanja v politiki.
Aleksander Čeferin
Na sceno pa vedno glasneje vstopa Aleksander Čeferin. Zakaj Čeferin ne bo nadaljeval poti v nogometni zvezi, katero trenutno vodi, kljub temu, da si je izpogajal sistemsko možnost še enega mandata, lahko le ugibamo. Zaenkrat je očitno le to, da ga je mogoče poraziti. To pa je lahko dober namig za politične nasprotnike.
Ko namreč moški pri Čeferinovi starosti trdi, da je “družina na prvem mestu”, to res lepo zveni. Kot hvalnica tradicionalnim vrednotam, prepletanju dolžnosti, ljubezni in predanosti. Vendar je takšna izjava pri teh letih bolj strateški ovinek in re-pozicioniranje za nadaljno pot, kot pa izraz prepričanj. Cinizem tukaj ni glede iskrenosti, ampak glede dejstva, da taka izjava prihaja pozno. Ko otroci odraščajo in zapuščajo dom, moški nenadoma odkrijejo praznino? Tisto, ki so jo prej zapolnjevali s prekomernim delom in profesionalnimi ambicijami? Mogoče. Glede na to, da sem tudi sam v teh letih, jih lahko razumem, težko pa kupim v celoti.
Aleksander Čeferin bo zagotovo igral pomembno vlogo v slovenski politiki v prihodnjih letih. To vemo že nekaj let. Verjetni cilj je položaj predsednika države. Trud očeta, Petra Čeferina, bi se tako poplačal in izpolnile bi se mu tudi sanje. Dinastija Čeferin bi z zasedbo predsedniškega mesta zaživela v vsem svojem blišču in sijaju. Ata, znameniti “mafijski odvetnik”, kot so ga ljubkovalno imenovali mediji, bi z bliščem položajev svojih dveh sinov, ustavnega sodnika in predsednika države, prekril svoj mafijski renome ter upravičil čas, prizadevanja in povezave, ki jih je spravljal skupaj skozi življenje.