Evropske volitve in Putin gor ter Putin dol

Bližje smo datumu evropskih volitev (6.-9. junij), bolj se razplamteva igra obtožb in insinuacij, tokrat sta v ospredju Putin in povezave z Rusijo. V tej igri se je tako znašel tudi Janez Janša, ker je bil nekoč gost spletnega portala Voice of Europe. Ta portal naj bi bil, po nedavnih ugotovitvah čeških varnostnih organov, del širše proruske medijske linije v Evropi. Seveda, gre za istega Janeza Janšo, ki je med prvimi podprl Ukrajino v njenem boju proti ruskemu agresorju in Kijev obiskal le nekaj dni po agresiji. Torej v dneh, ko so komentatorji in analitiki še vedno sanjarili o tem, kako nesmiselen je odpor proti Rusiji in da bo te agresije itak konec v le nekaj tednih, seveda z zmago Rusije.

Zloraba intervjuja kot politično orodje

Je pa zanimivo, kako hitro lahko nek intervju postane politično orodje. V enem trenutku si pogumen opazovalec in komentator mednarodnega konflikta na vratih Evrope, v drugem pa obtoženec v propagandni vojni. V Sloveniji se je nad tem valom obtožb razumljivo razvnela debata, ki pa morda manj govori o Janši ali celo Rusiji, kot o nas samih in našem razumevanju mednarodne politike. Ali je mogoče, da smo v iskanju “sovražnika” pripravljeni prezreti nianse? Smo res tako naivni, da bi verjeli, da je Janez Janša zato, ker je imel enkrat intervju za nek evropski portal (za katerega se je šele naknadno izkazala povezava z Rusi), prorusko usmerjen? 

V Sloveniji se je nad valom obtožb okoli portala Voice of Europe in Janše razumljivo razvnela debata, ki pa morda manj govori o Janši ali celo Rusiji, kot o nas samih in našem razumevanju mednarodne politike.

To so vprašanja, ki zahtevajo razmislek tudi o tem, kako se odzivamo na informacije. Ali pristajamo na vlogo kmeta na šahovnici, ki ga premikajo večje sile in ali pa lahko v tej igri najdemo tudi pot za samostojno in odgovorno politično držo? Pred evropskimi volitvami bomo očitno postavljeni pred izbiro ali bomo sledili igri “Putin: za ali proti”, ali pa bomo iskali resnične, samostojne rešitve, ki odražajo naše vrednote in interese.

Razmislek ob zatišju pred viharjem

Nekje v zatišju pred novo medijsko politično nevihto, ki bo zagotovo sledila že letos konec jeseni, kot priprava na nove državnozborske volitve, se spomnimo trušča, ki se je pred zadnjimi volitvami aprila 2022 razlegal po Sloveniji. Takrat je bil “janšizem” v očeh nekaterih inkarnacija vsega zla. Refren “janšizem je fašizem” so ubrano žvrgoleli vsi osrednji medijski akterji po državi.

Spomnimo se npr. novinarja Blaža Zgage. Po Evropi je govoril o tem, da praktično ne upa ven na ulico, saj “janšisti” nanj prežijo na vsakem koraku. Takoj po volitvah pa se je znašel v objemu tistih, ki so kričali enako kot on. Z zaposlitvijo na ministrstvu, pod vodstvom Socialnih demokratov, se je prelevil iz upornika v uradnika. Težko gremo mimo aktivista Jaše Jenulla in njegovih ogabnih performansov. Prav tako ne smemo spregledati Vuka Ćosića, ki je s kolesariatovimi nalepkami “krasil” (beri: svinjal) ljubljanske ulične svetilke in semaforje. Da bi s političnim sporočilom svojih naročnikov za vsako ceno dosegel tudi tiste, ki so morda želeli zgolj v miru prečkati cesto ali iti na avtobus.

A nekaj je v tej zgodbi simptomatičnega. Vsi so po volitvah, po zmagi Roberta Goloba in “svobode”, prejeli nekakšne “nagrade” za svoje delovanje. Od vračanja glob in kazni, pa do dodeljenih državnih sredstev za projekte, katerih dodana vrednost družbi je praktično nič. Kje je torej meja med kritiko in blatenjem? Med novinarstvom in aktivizmom? Med politiko in gledališčem?

Iskanje resnice

V iskanju resnice se moramo tako vedno znova spraševati o svojih predpostavkah. O tem, kako hitro smo pripravljeni obleči koga v plašč “temnih sil”, ne da bi v resnici razumeli njegove namene. Ali pa o tem, kako novinarji izvajajo medijsko čarovnijo, kjer se fikcija in dejstva prepletajo tako, da s primernim kontekstom blatijo politične nasprotnike. Politična igra ni šport in posledice besed so vedno večje od samih izgovorjenih stavkov.

V bistvu prihajajoče evropske volitve niso nič drugega kot spektakel, ki zamenjuje kompleksnost mednarodnih odnosov z banalnostjo stripovskih junakov. Vsaka povezava s Putinovo Rusijo je kot črna pika na beli srajci, neizbrisna in vpadljiva. Pričevanje ruske agresije na Ukrajino odmeva v političnih kampanjah kot grmenje v daljavi, ki preglasi vse druge zvoke. Razbijanje ukrajinske države in umiranje ukrajinskega naroda nastopa v kontekstu evropskih debat pogosto celo nehote.

Kaj bo res oblikovalo našo prihodnost?

Kje so odgovori na vprašanja, ki bodo resnično oblikovala prihodnost naše države? Kako bomo kot država naslovili odvisnost od ruskih energentov, saj se nova zima neizbežno približuje? Kako bo Slovenija krmarila skozi razburkane vode globalne politike, kjer so stari zavezniki negotovi in novi izzivi na vsakem koraku? Kaj se bo v mednarodnih odnosih spremenilo, če pride do zamenjave predsednika v ZDA? Kje bo potem Putin? V ozadju strahu pred velikim medvedom ostajajo neodgovorjena ključna vprašanja, ki segajo od okoljske trajnosti do ekonomske neodvisnosti. Naša politika mora zagotoviti, da bo obravnava teh vprašanj imela prednost pred preprosto retorično ločnico med “pro” in “kontra” Rusi.

Volivci si zaslužimo več kot le predstave v političnem teatru vsakih štiri ali pet let. Zaslužimo si resnične načrte in obljube, ki presegajo izpraznjeno politično nomenklaturo. Ko bomo oddali svoje glasove, ne smemo pozabiti, da volimo za prihodnost. Prihodnost, ki potrebuje več kot le pravilno označene škatle “za” ali “proti”. Potrebujemo politiko, ki je pripravljena obravnavati predvsem odtenke sive, ki so bistveni za oblikovanje uravnotežene in premišljene prihodnosti. Potrebujemo resnične, konkretne rešitve, ki bodo služile naši družbi vsaj v naslednjem desetletju. Naj bo torej naša izbira odraz zrelosti in razumevanja. Politika ni le igra dobrih in zlih, temveč nujno iskanje skupnega dobrega v svetu, ki je vse prej kot črno-bel.

Edvard Kadič