Evropa pred dilemo: Nazaj k ruskemu plinu ali tveganje odvisnosti od ZDA?
Več kot tri leta po ruski invaziji na Ukrajino je energetska varnost Evrope še vedno ranljiva. Evropska unija se sooča z zahtevno nalogo uravnoteženja svojih energetskih potreb, medtem ko geopolitične napetosti in trgovinski pritiski zapletajo odločitve. Po poročanju Reutersa so se v zadnjem času pojavile razprave, ki bi bile še pred kratkim nepredstavljive: nekateri evropski energetski voditelji namigujejo, da bi lahko ponovno odprli vrata ruskemu plinu, vključno z dobavami od državnega velikana Gazproma. Hkrati pa naraščajoča negotovost glede zanesljivosti ZDA kot dobavitelja utekočinjenega zemeljskega plina (UZP) Evropo sili v premislek o svoji strategiji.
Evropa je po energetski krizi 2022–2023, ki je izbruhnila po ruskem zmanjšanju dobav plina, močno povečala uvoz ameriškega UZP. Lani je ta predstavljal 16,7 odstotka celotnega uvoza plina v EU, kar je za Norveško (33,6 odstotka) in Rusijo (18,8 odstotka). Vendar je po navedbah Reutersa predsednik Donald Trump z novimi trgovinskimi grožnjami in politiko, ki energijo uporablja kot pogajalsko orodje, v EU vzbudil zaskrbljenost. Podjetja se bojijo, da bi prevelika odvisnost od ameriškega plina lahko postala nova ranljivost, še posebej, če bi ZDA v primeru zaostrene trgovinske vojne omejile izvoz.
Ruski plin kot možna rešitev?
Kljub politični zavezi EU, da do leta 2027 preneha z uvozom ruskega plina, nekateri vodilni v energetskem sektorju menijo, da bi lahko omejen uvoz iz Rusije pomagal stabilizirati evropski trg. Didier Holleaux, izvršni podpredsednik francoskega energetskega podjetja Engie, je v intervjuju za Reuters dejal, da bi ob razumnem miru v Ukrajini Rusija lahko znova zagotavljala 60 do 70 milijard kubičnih metrov plina letno, kar bi pokrilo približno 20 do 25 odstotkov potreb EU. To je precej manj kot pred vojno, ko je Rusija zagotavljala 40 odstotkov evropskih potreb po plinu. Engie, delno v lasti francoske države, je bil nekoč eden največjih kupcev Gazpromovega plina, zato Holleauxove besede nosijo težo.
Podobno stališče je izrazil Patrick Pouyanne, vodja francoskega naftnega velikana TotalEnergies. Za Reuters je poudaril potrebo po diverzifikaciji virov in opozoril, da se Evropa ne sme preveč zanašati na enega ali dva dobavitelja. “Evropa se ne bo vrnila na predvojni uvoz 150 milijard kubičnih metrov iz Rusije, a morda bi lahko dosegli 70 milijard,” je dejal. TotalEnergies, ki izvaža ameriški UZP in prodaja tudi ruski UZP zasebnega podjetja Novatek, vidi v omejenem ruskem plinu potencialno rešitev za uravnoteženje trga.
Vendar možnosti za alternativne vire ostajajo omejene. Pogovori s Katarjem o povečanju dobav UZP so zastali, uvedba obnovljivih virov energije pa, kljub pospešku, ne dosega hitrosti, ki bi Evropi zagotovila energetsko varnost. Po pisanju Reutersa so cene plina v Evropi leta 2025 še vedno visoke, okoli 35 evrov na megavatno uro, kar je občutno več kot pred krizo, ko so se gibale okoli 20 evrov.
Nemška industrija pod pritiskom
Nemčija, ki je pred vojno močno stavila na poceni ruski plin za pogon svojega industrijskega sektorja, je v še posebej težkem položaju. Rusija je nekoč pokrivala 60 odstotkov nemških potreb po plinu, večinoma prek plinovoda Severni tok, ki je bil leta 2022 uničen. V Leuna Chemical Parku, enem največjih nemških kemičnih grozdov, kjer delujejo podjetja, kot sta Dow Chemical in Shell, nekateri vodilni odkrito pozivajo k vrnitvi ruskega plina. Christof Guenther, generalni direktor InfraLeuna, je za Reuters izjavil, da je nemška kemična industrija v hudi krizi, saj je pet četrtletij zapored ukinjala delovna mesta. “Ponovno odprtje plinovodov bi znižalo cene bolj kot katerikoli program subvencioniranja,” je poudaril.
V vzhodni Nemčiji, kjer plinovod Severni tok doseže obalo, javno mnenje odraža podobne občutke. Anketa inštituta Forsa je pokazala, da si 49 odstotkov prebivalcev regije Mecklenburg-Vorpommern želi vrnitve ruskega plina. Klaus Paur, generalni direktor petrokemičnega podjetja Leuna-Harze, je dejal: “Potrebujemo poceni energijo, ne glede na to, od kod prihaja.” Tudi Daniel Keller, gospodarski minister dežele Brandenburg, kjer deluje rafinerija Schwedt, delno v lasti ruske Rosneft, je nakazal, da bi po vzpostavitvi miru v Ukrajini lahko razmislili o obnovitvi uvoza ruske nafte.
Geopolitični zapleti in ameriška negotovost
Medtem ko Evropa razmišlja o ruski alternativi, narašča zaskrbljenost glede zanesljivosti ameriškega UZP. Trumpova administracija pritiska na Evropo, naj zmanjša trgovinski presežek z ZDA, kar bi lahko vključevalo povečan uvoz ameriškega plina. Vendar analitiki opozarjajo, da bi ZDA v primeru domačih potreb, na primer zaradi povečanega povpraševanja po umetni inteligenci, lahko omejile izvoz. Tatjana Mitrova, raziskovalka na univerzi Columbia, je za Reuters dejala, da ameriški UZP vse bolj postaja geopolitično orodje, ne le nevtralno blago. Visoki diplomat EU, ki je želel ostati anonimen, je dodal, da nihče ne more izključiti možnosti, da bi ZDA uporabile izvoz plina kot vzvod.
Evropska komisija se še vedno drži cilja, da do leta 2027 opusti ruski plin, a konkretnih načrtov za to še ni predstavila. Medtem nekatera podjetja, kot je Engie, razmišljajo o pragmatičnih rešitvah. Holleaux je predlagal, da bi Ukrajina lahko dovolila tranzit ruskega plina kot del poravnave arbitražnih zahtevkov proti Gazpromu, kar bi lahko odprlo pot za obnovitev omejenih dobav. Vendar pa takšne ideje vzbujajo pomisleke v Ukrajini. Maksim Timchenko, vodja ukrajinskega energetskega podjetja DTEK, je za Reuters izrazil upanje, da so se evropski politiki iz preteklih izkušenj naučili previdnosti pri poslovanju z Rusijo.
Portal24; Foto: Pexels