V dveh desetletjih je Evropa zabeležila eksplozijo prijav posilstev. Številke iz Velike Britanije, Nemčije in Francije so zrasle za večkratnik. To ni droben porast, ampak premik, ki razkriva razsežnost problema, o katerem se je dolgo molčalo. Medtem ko zahodne države vsaj štejejo, kaj se dogaja, Slovenija ostaja v statistični temi: pri nas posilstva niso ločena niti od drugih oblik spolnega nasilja. Če kdo misli, da to pomeni manj nasilja, se moti. Pomeni le, da ga ne beležimo.
Problem nastane, ko pogledamo Slovenijo. Medtem ko imajo druge države jasne, čeprav skrb zbujajoče podatke, pri nas vlada statistična megla. Policija objavlja le agregirane številke, ki jih ni mogoče ločiti po kategorijah. Žrtve to vedo, javnost to ve, a država se že desetletja obnaša, kot da je vse v redu.
Podatki iz nacionalnih statistik in baze Statista so jasni.
| Država | 2000 – prijavljena posilstva | 2023 – prijavljena posilstva | 2000 – spolni napadi skupaj | 2023 – spolni napadi skupaj |
| Anglija in Wales | 8.593 | 68.109 | 7.800 | 68.834 |
| Nemčija | 8.133 | 39.029 | ≈7.500 | 12.186* |
| Francija | 7.500 | 42.400 | ≈8.400 | 42.400 |
| Poljska | 2.399 | 1.127 | 2.400 | ≈1.100 |
*Podatek vključuje vse spolne napade, ne le posilstva.
Vir: Statista, nacionalne statistike
V Angliji in Walesu je število prijavljenih posilstev naraslo skoraj osemkrat. V Franciji skoraj šestkrat. V Nemčiji je rast prav tako strma. Poljska je edina izjema, kjer se je število prijav celo prepolovilo. To so gole številke, ki govorijo same zase.
Švedska je zaradi sprememb zakonodaje v zadnjih dveh desetletjih postala evropski rekorder. Tam vsako spolno dejanje brez jasne privolitve šteje kot posilstvo. Še več: vsako dejanje se beleži posebej, zato ena sama žrtev, ki prijavi ponavljajočo se zlorabo, v statistiki ustvari več primerov. Zato številke v nebo letijo hitreje kot drugje. Nacionalisti trdijo, da je razlog v migracijah, a realnost je bolj kompleksna.
Velika Britanija je zgodba zase. Število prijav je skokovito naraslo po letu 2012, ko so uvedli spremembe v policijski praksi. A hkrati se večina primerov konča brez obsodbe. Javnost vidi eksplozijo številk, pravosodni sistem pa ostaja neučinkovit.
Slovenija: statistična slepa pega
In zdaj k nam. V Sloveniji jasnih številk ni. Policija posilstva meče v isto vrečo z drugimi oblikami spolnega nasilja. Ko odpremo letno poročilo, vidimo le kategorijo ‘kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost’. Koliko od tega je bilo posilstev? Ne vemo. Koliko je bilo prijav v letu 2000 in koliko leta 2023? Ne vemo.
Evropski inštitut za enakost spolov navaja, da je bilo leta 2022 v Sloveniji približno 200 žrtev posilstva, evidentiranih pri policiji. To je vse, kar dobimo. Brez časovne serije, brez trenda, brez možnosti primerjave.
Gre za sistemsko slepoto. Slovenski organi vedo, da obstaja problem, a ga skrivajo za birokratskimi tabelami. Ko država ne zbere niti osnovnih podatkov o enem najbolj hudih kaznivih dejanj, to ni naključje. To je zavestna odločitev, da javnost ostane neinformirana.
Zakaj podatkov ni?
Tu ne gre za to, da bi nasilja v Sloveniji bilo manj. Gre za to, da se ga ne beleži tako, kot bi se moralo.
– Agregirane kategorije. Posilstva se poročajo skupaj z drugimi oblikami spolnega nasilja. To je priročno za oblast, ker se izogne neprijetnim številkam.
– Spremembe zakonodaje. Definicije so se menjale, zato je primerjava po letih skoraj nemogoča. A to ne opravičuje pomanjkanja preglednosti.
– Pomanjkanje raziskav. V Sloveniji nimamo rednih viktimizacijskih anket, ki bi pokazale realno razsežnost problema. Policijska statistika je le vrh ledene gore.
– Majhno absolutno število. Ker smo majhna država, je število prijav nekaj deset do nekaj sto. A prav zato bi bilo nujno, da je statistika jasna. Majhne številke se lažje spremlja, ne težje.
– Razdrobljeni viri. Policija, ministrstva, nevladne organizacije in evropske institucije imajo vsaka svoje podatke. Nihče jih ne združi.
Evropska komisija: direktiva, ki se zatika
Evropska komisija je že leta 2022 predlagala direktivo, ki bi enotno opredelila posilstvo na ravni EU – kot vsako spolno dejanje brez privolitve. Če bi bila sprejeta, bi to pomenilo, da bi imeli vse države iste kriterije. A do danes se ni zgodilo nič. Razlog? Države članice zavlačujejo.
Slovenija se v tem zrcali popolno. Imamo problem, o katerem vsi vedo, a nihče nič ne naredi. Lažje je reči, da se stvari izboljšujejo in, da se rešitve ipčejo, kot pa priznati, da natančnih podatkov nimamo, ker jih nikoli nismo želeli imeti.
Vprašanje, ali je nasilja manj, je odveč. Ljudje niso polpismeni. Vsakdo razume, da manj prijav ne pomeni manj posilstev, ampak le manj beleženja.
Slovenija ima hujši problem: mi nimamo niti podatkov, da bi lahko karkoli trdili. To je prava eksplozija – ne prijav, ampak ignorance.
Dokler država ne bo začela beležiti posilstev transparentno, bodo vse razprave ostale prazne. Za žrtve pa to pomeni, da so v očeh sistema še vedno samo številke, pa še to v napačni tabeli.
Opomba: Nekatere številke s približne ali odvisne od definicij (npr. posilstva vs. vsi spolni napadi)
Foto: Pexels