Darovanje organov: Kaj o tem pravi Katoliška cerkev?
Nedavne novice iz Kentuckyja so sprožile razpravo o darovanju organov in etičnih vprašanjih, ki jih spremljajo. Incident iz leta 2021, ko so zdravniki ugotovili, da je bolnik TJ Hoover, ki so ga razglasili za možgansko mrtvega, še vedno živ, je pretresel tamkajšnjo zdravstveno ekipo. Prav tako je primer poudaril pomembnost skrbnosti pri postopkih odvzema organov. Več medicinskih delavcev je zaradi travmatične izkušnje zapustilo službo in iskalo psihološko pomoč. Dogodek je sprožil vprašanja o tem, kaj Cerkev pravi o darovanju organov in kakšne moralne smernice ponuja vernikom, navaja CNA.
Katoliška cerkev podpira darovanje organov, ki ga opisuje kot moralno hvalevredno dejanje solidarnosti in ljubezni. Katekizem katoliške Cerkve v točki 2296 poudarja, da so presaditve organov sprejemljive, vendar le, če tveganja za darovalca niso večja od koristi za prejemnika. Ob tem Cerkev poziva k spoštovanju moralnega zakona, predvsem pa mora biti proces darovanja organov skladen z njenimi nauki.
Joe Zalot, direktor izobraževanja pri Nacionalnem katoliškem bioetičnem centru (NCBC), je pojasnil, da je darovanje organov deležno podpore tudi s strani preteklih papežev, kot so sveti Janez Pavel II., Benedikt XVI. in Frančišek, ki so darovanje opisovali kot izraz univerzalnega bratstva in pristno dejanje ljubezni.
Različne oblike darovanja organov
V praksi ločimo dve vrsti darovanja organov. Prva je darovanje parnih organov, kot so ledvice, kjer darovalec lahko živi tudi brez enega organa. Zalot pojasnjuje, da če je posameznik primeren darovalec in se prostovoljno odloči za darovanje ledvice družinskemu članu ali prijatelju, je to dejanje povsem skladno s cerkvenim naukom.
Druga vrsta darovanja vključuje vitalne organe, brez katerih posameznik ne more živeti, na primer srce ali jetra. Cerkev dovoljuje darovanje vitalnih organov, vendar le, če obstaja “moralna gotovost”, da je darovalec dejansko preminul. Za ugotovitev smrti se cerkveni nauk zanaša na medicinsko stroko, a poudarja, da mora biti smrt zagotovo potrjena, preden se odvzamejo vitalni organi.
Razprava o možganski smrti
Tema možganske smrti je med katoliškimi etiki vroča debata. Katoliški bioetični center in Ameriška katoliška škofovska konferenca (USCCB) izražata zadržke glede posodobljenih smernic za možgansko smrt, saj menita, da bi te lahko omogočile odvzem organov osebam, ki niso resnično mrtve. Katoliške organizacije nasprotujejo predlogu, da bi za darovanje organov zadostovala delna možganska smrt, saj bi lahko ogrozila zaupanje posameznikov v proces darovanja in posledično zmanjšala pripravljenost darovanja organov.
Cerkev v katekizmu navaja, da ni moralno dopustno povzročiti smrti osebe, da bi lahko njen organ uporabili za podaljšanje življenja druge osebe. To pomeni, da odvzem organov ni dovoljen, dokler ni s polno gotovostjo potrjeno, da je darovalec umrl.
Pomen spoštljivega ravnanja s telesom
Katoliška cerkev uči, da bo telo na koncu vstalo v poveličani obliki, zato je dolžna poskrbeti za spoštljivo ravnanje s človeškimi ostanki. Telo ni zgolj fizična oblika, temveč del človekove duhovne identitete, ki ohranja povezavo med telesom in dušo. Ko smrt nastopi, Cerkev poziva, da se z darovanim telesom ravna spoštljivo, kot je pojasnil Zalot.
Pomen spoštljivega odnosa do telesa je še posebej pomemben v kontekstu verovanja v vstajenje telesa. Po nauku Cerkve se telo po smrti ponovno združi z dušo in postane celota v drugačni, poveličani obliki. Ta vidik vzbuja teološka vprašanja, ali darovanje organov vpliva na celovitost telesa pri vstajenju. Kot pravi oče Terrence Ehrman, profesor sistematične teologije na Univerzi Notre Dame, obstaja povezava med človekovo identiteto in telesom, vendar je vprašanje o naravi vstalega telesa skrivnost.
Darovanje organov kot izraz solidarnosti
Darovanje organov Cerkev dojema kot izraz ljubezni in univerzalnega bratstva. Frančišek je darovanje opisal kot gesto, ki povezuje vse ljudi, Janez Pavel II. pa kot »pristno dejanje ljubezni«. V luči te solidarnosti Cerkev spodbuja darovanje organov kot altruistično dejanje, a ob tem jasno določa moralne smernice za zaščito dostojanstva darovalcev.
Za vernike, ki želijo darovati organe, to pomeni, da morajo pri tem upoštevati nauk Cerkve o svetosti telesa in spoštovanju do življenja. Po odvzemu vitalnih organov, ko je posameznik dejansko mrtev, mora biti z darovalčevim telesom ravnano spoštljivo, kar potrjuje Zalot. Telo po smrti ni zgolj skupek organov, temveč nosi simboliko človekove preteklosti in prihodnosti.
Darovanje organov je moralno sprejemljivo, če poteka v skladu z naukom Cerkve, ki poudarja spoštovanje življenja in telesa. Katoliška cerkev zagovarja moralno gotovost smrti darovalca in nasprotuje opredelitvam, ki bi omogočile odvzem organov brez polne potrditve smrti. Spoštovanje do darovalčevega telesa po darovanju organov ohranja povezavo med življenjem, vero in dostojanstvom človeškega telesa.
Portal24; Foto: Pixabay