Boštjan M. Turk: Woke. Vstati, biti buden: Prebujenstvo je postkomunustični eksces, ki v Sloveniji dobiva nuklearne pospeške

Boštjan M. Turk: Woke. Vstati, biti buden: Prebujenstvo je postkomunustični eksces, ki v Sloveniji dobiva nuklearne pospeške

Boštjan M. Turk: Prebujenska ideologija, ki ji s tujko pravimo “woke” (od angleškega glagola “woke” vstati, biti buden), skozi glavna vrata vstopa v Evropo in Slovenijo. O njej se v Sloveniji malo piše, četudi postaja ali je – na Zahodu, predvsem v ZDA – že postala norma. Vse “norosti”, ki jih med državljane EU izvaža Bruselj, so tako stične prav s to ideologijo. Gre za to, da naj bi si ljudje izostrili pogled na krivice, ki se dogajajo ali so se dogajale v družbi. To pomeni, da bi moral človek biti pozoren na vsakršno spolno, rasno, poklicno ali drugačno diskriminacijo. To je načeloma v redu. A problem prebujenstva je, da ne pozna mere in se spreminja v orodje za uničevanje zgodovine, civilizacije in vsega, kar je družba pozitivnega naredila. O tem sicer obširno pišemo v Vojni za mir.

Stvari pa ne smemo podcenjevati. V poslednjem krču želijo pripadniki gibanja iz družbe (in zgodovine) odstraniti tako imenovano dominantnost “belega” moškega (ali bele ženske na isti funkciji), ki ga (jo) štejejo za vzrok vsakršne krivice, danes in v preteklosti. S tem pa dobivamo diskriminacijo, spričo katere bi morali biti plat zvona. Iz tega je mogoče zaključiti, da se prebujenstvo samo v sebi sooča z lastno absurdnostjo. Ne zdrži namreč objektivnega stika s stvarnostjo.

Sprto je z logiko, ker izhaja iz marksizma

Sprto je z logiko, ker izhaja iz marksizma. Drugače ne more biti. Človeka namreč definira kot izključno družbeno bitje. Kar pa človek seveda ni. Je namreč najprej individualen pojav, enkraten met v vesolje. Rodimo se in umiramo sami, je nekoč dejal eden od mislecev. A ne glede na te apriorne danosti se prebujenstvo požvižga na analize. Marksistični boj za pravice proletariata je nadomestilo z bojem za pravice manjšin, prebežnikov, ozračja in podobnega. Od tod brezpogojna podpora migrantom, kakršnikoli so že. Tudi če storijo zločin. Prebujenci, domači in tuji, se borijo tudi za zatrte in nerazumljene umetnike. V Sloveniji bi tako podprli marsikaterega renomiranega “kulturnika”, na primer tiste, ki za svoje eksperimente (dojenje psa, ovijanje državne zastave okoli trebuha) dobivajo najvišja državna priznanja, tudi Prešernovo nagrado.

Glavna trdnjava prebujenstva je Bruselj. Vanj se je vtihotapilo v zadnjem desetletju, prišlo pa je iz ZDA, točneje iz skrajno levih, proruskih segmentov Demokratske stranke in njenih ekspozitur v administraciji. Vse se začne pri tem, da ti deli demokratov pravzaprav nastopajo zoper temeljne elemente civilizacije, torej najprej zoper ZDA, ki je hkrati njeno glavno gonilo na Zahodu in njihova domovina. A slednje je v njihovih očeh zgolj nesrečno naključje. Oni so onkraj nacije in onkraj civilizacije.

Pri nas prebujenstvo uvaja Inštitut 8. marec

Pri nas prebujenstvo uvaja Inštitut 8. marec: ker je le-tega ustanovila levica, se ta prav tako zavzema za podobne reči. Tisti, ki prebujence sejejo po evropskih gredah – domujejo pa v raznih fundacijah, tudi čez lužo, predvsem pa v Bruslju – svojo izbiro vselej pazljivo prilagodijo konkretnemu okolju. V Sloveniji, ki nikoli ni opravila preloma s totalitarno preteklostjo, bodo zato uveljavljali nekoga, ki se bo cepil na apriorni občutek radikalnega levičarstva. Ker je to žlahtni humus, ki se ga lahko še naprej “plemeniti”. Na Poljskem, na primer, bo taktika drugačna. Ker je tamkajšnja družba veliko bolj dozorela kot slovenska (večinski volivec je pri nas leta 2022 v resnici dokazal svojo infantilnost), bodo dobro premislili, kako prebujeni model politika zaviti v celofan konservativnosti. Enako je na vsem evropskem vzhodu.

V Sloveniji prebujenstvo dobiva nuklearne pospeške, saj prek svoje najpomembnejše ekspoziture, Inštituta 8. marec in levice, obvladuje družbo. Bolje, drži jo v razmerah strahu in sovraštva. To bi bila glavna elementa, ki ju je Golobova vlada – prek omenjenih transmisij – uveljavila v letu, odkar je nastopila mandat. A Slovenija je opomba pod črto. No, pravzaprav ne: če se o domačih, postkomunističnih ekscesih začenjajo pogovarjati v Evropskem parlamentu, pomeni, da tako radikalno kršimo normo, da početje kriči do neba, četudi smo še tako majhni in nepomembni. Lep dosežek sedanje vlade, ni kaj.

A medtem ko se bomo mi v naslednjih mesecih pogrezali v močvirje sovraštva, strahu in vsesplošne uravnilovke, počivajoče na vse bolj vodenem diskurzu vladajočih, se bodo v svetu dogajale pomembne reči. Te nas bodo dosegle kasneje, začopatile nas bodo za tilnik, in to kar krepko. In spet se bomo začudeno ozirali okrog ali odstopali, kot ob prihodu korone. Za kaj gre?

Volitve

V enem letu se bodo namreč odvile dvojne volitve, ki bodo odločale o usodi sveta. V ZDA bodo oktobra 2024. Na njih se bosta pomerila globalnost na eni in suverenost na drugi strani. Še letos pa bodo na Poljskem volitve, kjer se bo odločalo o isti stvari. Za Evropo bo razplet v Varšavi bolj pomemben. Nasproti si bosta letos jeseni stala dva tabora: tabor Donalda Tuska na eni in PiS s strankami podobne orientacije na drugi strani.

Donald Tusk je produkt Bruslja, Berlina in delno tudi Moskve. V kakšni zvezi je s prebujenstvom, pa bo jasno v naslednjih vrsticah. Kar se tiče poljskih volitev, pa velja tole: v tem trenutku je izid sicer težko napovedati, ni pa to nemogoče. Da bi to razumeli, si moramo v spomin priklicati nekaj dejstev. Nedeljska demonstracija moči levega tabora na Poljskem (4. junija) je bil namreč uspeh na prvi pogled. Poljska ima 40 milijonov prebivalcev, na protestu se jih je zbralo med 200 in 300 tisoč. To je med 0,5 in 0,75 odstotka prebivalstva.

Pomembna, a kljub vsemu relativna številka. Ko je padel Berlinski zid, pa so se ljudje na evropskem vzhodu zbrali v številu, ki je bilo absolutno. Temu primerne so bile tudi posledice.

Janez Pavel II.

Ameriške in poljske volitve bodo tudi volitve z najdaljšo volilno kampanjo. Na Poljskem to niso prvi protesti, saj se je množica privržencev tamkajšnje levice zbrala že ob priložnosti difamacije Janeza Pavla drugega. Pred nekaj meseci so namreč v javnost prišle obtožbe, da naj bi sveti Papež prikrival zlorabe pedofilije.

Bolje poučeni so takoj vedeli naslednje: ker ni mogoče drugače difamirati politične konkurence (konservativne stranke PiS, ki je sedaj na vladi) ter jo spraviti z oblasti, so njeni nasprotniki uporabili nuklearno orožje. Z uničenjem ugleda Janeza Pavla II. so nameravali – in še nameravajo – kontaminirati vse tiste, ki se nanj sklicujejo oz. ga dojemajo kot varuha tradicionalnih človeških vrednot (družine, vere, kulture, nacije). Ti pa niso doma samo na Poljskem. Z atentatom na nekdanjega papeža je bil tako izvršen atentat tudi na vse, ki se z njim v Evropi identificirajo. Teh pa je kot zrn na morski obali, če uporabimo biblično prispodobo.

V tem kontekstu kandidatura Donalda Tuska za prihodnjega predsednika poljske vlade najbrž ni naključje. Glede na film Naš človek v Varšavi (vir), ki pravkar podira rekorde gledanosti, je nekdanji predsednik Evropskega sveta domač z vsemi pomembnimi prestolnicami. To je s centri moči, ki jih tradicionalne vrednote evropejstva najbolj motijo. Kremeljski samodržec Putin se jih je lotil celo z orožjem, če si agresijo na Ukrajino razlagamo kot napad na tisti del Evrope, ki ga je prebujenstvo najmanj prizadelo.

Ukrajinci namreč še ne vedo, kakšne dobrobiti bi jim prinesel, na primer, LGBT+. Bruselj in Berlin pa sicer zoper tradicionalni habitus zahodnega človeka uporabljata strašno orožje. Katero? Uganili ste, že tolikokrat omenjeno prebujensko ideologijo. Ta danes temeljito uničuje temeljna zavetja človeka. O njej ima Donald Tusk pozitivno mnenje. Kako tudi da ne, saj je njene postulate pomagal uveljavljati v praksi.

Kaj s tem mislimo?

Oktobra 2017 je namreč luč sveta ugledal za večino državljanov EU precej sporen dokument.(1) Njegovo naslov je Inclusive Communication (Inkluzivna komunikacija). Na 16 straneh vzpostavlja normo, na kakšen način uporabljati spolno nevtralnejši in do LGBTQ+ prijaznejši jezik. Pobudnik je bil Donald Tusk, takrat predsednik Evropskega sveta. V tem svojstvu se je tudi podpisal. Njegovo ime je stoji ob imenu nekega uradnika, ki je bil očitno zadolžen za praktično izvedbo.

Papir je bil (je še vedno) del načrta, ki ga zagovarja Evropska komisija z namenom uvesti unijo enakosti. Tri leta kasneje je bil boj za “razredno emancipacijo”, o kakršnem je dociral marksizem, ali boj za “nacionalno ali rasno” osvoboditev, o čemer sta pleteničila fašizem in nacizem, v novem dokumentu EU nadgrajen v boj za “vsakršno osvobojenost”. Gre za enega od najbolj čistih zvarkov, če za kriterij, po katerem je bil sestavljen, upoštevamo prav ideologijo prebujenstva. Opraviti imamo z neposrednim prenosom temeljnih postulatov v prakso. Avtorji so delo opravili z odliko… več na Požareport

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura Moči in Faktor)

Foto: Nova24Tv Portal24