Boštjan M. Turk – Trumpova sila: Razkritje globalističnih laži in prebujenje sveta
Po svetu je zaorala sila, ki ji ni bilo primere že desetletja. V mislih imamo politiko novega predsednika Združenih držav Amerike. Donald Trump je z Elonom Muskom in njegovim občim pozivom zoper vsemogoči imperij birokracije udaril plat zvona celemu svetu. Vse več ljudi se namreč zaveda, da je njegova tehnološka ekipa sprostila podatkovne brskalnike kot informacijske sisteme agencije za mednarodni razvoj Usaid (in ministrstva za finance) in tako pridobila dokaze o kaznivih dejanjih demokratov. Sodni nalogi, ki blokirajo nadaljnji dostop, sploh niso več pomembni. Vse bolj radikalizirana levica v ZDA je bila ujeta pri serijah hudih kaznivih dejanj. Vsaj za dva mandata jadra njene barke plahutájo v mrtvem kotu. Z največjo gotovostjo namreč lahko napovemo, da bo prihodnji predsednik sedanji podpredsednik JD Vance.
Vprašanje je, ali bi ZDA (in svet) preživeli še en mandat demokratske stranke. Trump je namreč razgalil globalistično politiko svojega predhodnika, s tem pa tudi jasno artikuliral tisto, kar so vsi normalni ljudje čutili že dobro desetletje, namreč, da je globalistična politika eno samo sprenevedanje in laž, ne glede na še tako zveneče besede, v katere se odeva. Je neke vrste repriza komunizma v mehkejši obliki, če upoštevamo sodbo Vaclava Havla, namreč, da je bilo pri komunizmu resnično samo to, da je bila vse skupaj ena velika laž.
Mehanizem manipulacije
Uporabljen je bil namreč podoben mehanizem manipulacije, kot je bil značilen za komunistične voditelje in ideologe od Marxa in Engelsa naprej. V jeziku literarne teorije bi to imenovali kot figuro metonimije, pars pro toto, zamenjava dela s celoto, del namesto celote. To pomeni: skrajna manjšina na vrhu nekega birokratskega aparata si prisvoji pooblastila, da zastopa večino, ki je za to ni niti prosila, kaj šele pooblastila. To uveljavi s silo, bodisi neposredno (tako je bilo v SZ) bodisi posredno, opirajoč se na mehkejše prijeme, kakršni so na primer popolna kontrola nad večinskimi mediji, pravosodjem in državnim oz. naddržavnim aparatom (EU, OZN, WHO).
Nedemokratični prijem najbolj izstopa po tem, da so “projekti” manjšine v premem nesorazmerju z interesi večine. Kljub temu se pravilo »del namesto celote« uveljavi v družbi. Komunizem je na primer nastopil s parolo osvoboditve proletariata. V času oktobrske revolucije je bil v Rusiji ta sloj minimalen, kajti veliko večino prebivalstva so predstavljali kmetje, mužiki. Po prevzemu oblasti so komunisti uvedli prisilno kolektivizacijo, kar je pomenilo, da so kmetje morali zapustiti svoje zasebne kmetije in se združiti v kolektivne (kolhoze) ali državne kmetije (sovhoze). Vse to pod pretvezo “osvoboditve” proletariata, ki bi z industrializacijo Sovjetske zveze prišel do svojega mesta pod soncem.
Posledice
Posledično je v letih 1932–1933 zaradi slabega upravljanja, prisilnega odvzema hrane in odpora kmetov izbruhnila huda lakota, najbolj izrazita v Ukrajini (Holodomor), na severnem Kavkazu in v Kazahstanu. Umrlo je več milijonov ljudi, mnoge kmete pa so oblasti deportirale v gulage kot sovražnike ljudstva. Neposredna posledica tega je bila, da nikjer v deželi ni bilo dovolj hrane in da so stradali vsi, tudi proletariat.
Zato se temu – tudi kasneje – ni godilo dosti bolje kot sloju, ki je moral biti zaradi njega iztrebljen, kmetom. V deželah, kjer so bili komunisti na oblasti (tako imenovane “ljudske demokracije” ali realni socializem), je delavstvo dejansko živelo veliko slabše kot v deželah, ki so jih komunisti najbolj kritizirali zaradi izkoriščanja delavcev, to je v kapitalizmu.
In kako je danes s temv Bruslju? Kdo je največjih nasprotnik evropske birokracije? Odgovor je na dlani: kmet. Mesto v megli si je namreč po svojih službah zadalo za nalogo, da ga uniči, natančneje njegove pridelke nadomesti z uvozom globaliziranih produktov, ki prihajajo z megafarm na drugih kontinentih, začenši z Azijo (Kitajsko).
Represivne službe režima
Če se od kmeta obrnemo nazaj k delavcu in gremo spet k zgodovini, potem moramo navesti še tole. Lahko bi se zgodilo, da bi proletariat enkrat podvomil o projektu, ki so ga v njegovem imenu izvajali birokrati v prestolnicah (od Moskve do Beograda). A da bi se to nikoli ne zgodilo, so skrbele represivne službe režima, začenši s politično policijo. Kdorkoli je posumil v vizijo komunistične partije na oblasti, je bil iz družbe tako ali drugače odstranjen (likvidacija, zapor, psihiatrična bolnišnica). V deželah nekdanje Sovjetske zveze pa so ljudje v resnici mislili, kako hudo so izkoriščani delavci na zahodu.
Tu tajna politična policija sploh ni bila potrebna, ker je obstajala popolna informacijska blokada. Ljudje znotraj SZ namreč niso imeli dostopa do nobenega od tujih medijev (televizije ali radia), ob katerem bi se poučili, kakšno je dejansko stanje stvari v svetu. Podobno je bilo drugod v realnem socializmu, izjema je bila vzhodna Nemčija (DDR), ker so tam lovili zahodnonemški televizijski signal… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)
Portal24; Foto: Zajem zaslona/Nova24TV