Boštjan M. Turk: Preživeli smo eno leto golobovanja
Boštjan M. Turk: Preživeli smo eno leto golobovanja. Bilo je najslabše leto, odkar je nastopila parlamentarna demokracija. V ozadju vsega je namreč nekaj, kar smo vsi začutili: strah. Strah pred tem, koga bodo odpustili, koga obdavčili, komu odvzeli toliko in toliko bančnih prihrankov, koga pustili na cesti pred bolnišnico, da umre. Strah je v golobjem letu dobil neverjetne razsežnosti.
A prav obletnico so kmetje počastili na način, kakšnega še nismo poznali. Prišli so iz vseh koncev v Ljubljano, da bi izrazili svoje globoko nestrinjanje z logiko zastraševanja. Kmetstvo bi bilo namreč največja žrtev vladnih “reform”, katerih edini cilj je napolniti vse bolj usihajočo državno blagajno. S tako imenovano davčno reformo bi morala kmečka gospodarstva plačevati davek od vsake stavbe. Večja kot je kmetija, več je stavb in posledično davka. A če hoče človek danes živeti od kmetovanja, potrebuje veliko kmetijo. Ob to prihaja zmotno mišljenje, da projekt Natura 2000 ustvarja Bruselj. To ni čisto res.
Natura 2000
Bruselj res skrbi za krovno platformo, vendar članice same predlagajo območja Natura 2000. V tem kontekstu so prekvalificirali približno 13 tisoč do 14 tisoč zemljišč v Naturi 2000 brez soglasja lastnika, kar je tiha nacionalizacija. Da to niso samo papirnati teoremi, pove naslednja zgodba. Z družino smo bili pri ribniku ob Tehničnem muzeju Bistra, ko smo doživeli neverjeten prizor. Pripeljal se je traktor z veliko prikolico, polno krav.
Te so nato odložili na travniku in se odpeljali po nove. Razlog tako nenavadnemu ravnanju je, da zaradi zaščite nekih metuljev à la Natura 2000 lahko travo kmetje kosijo šele avgusta. Prej se morajo namreč metulji spremeniti iz bube v “tiča”, čudežna metamorfoza pa je pri kraju enkrat konec poletja. A trava tedaj nima več kaloričnih vrednosti.
Namesto da bi kmet pokosil in baliral na travniku ter bale dostavil v hlev, h kravam, dela obratno. Dostavlja – vsak dan posebej – krave na travnik. In jih zvečer vozi domov. Torej ne seno h kravam, temveč krave k senu. To je tako, kot če bi žlice ne nesel k ustom, temveč bi sebe nesel k žlici. Večjega absurda ne morete srečati. Vendar če bi se temu ne podredil, bi živali v hlevu preprosto poginile od lakote. Ampak meja območja, po katerem nad ljubljanskim barjem poletavajo žuželke, niso določili v Bruslju. Sanja se jim tam ne, kje to sploh je. Določili so ga v Ljubljani.
V Murgle
Predlagam, da naslednjič kmetje krave pripeljejo na vrtove ljubljanske gospode, po možnosti v Murgle, da bo le-ta razumela, kaj vlada in njeni birokrati počnejo. Ali da jih dostavijo na travnik pred spomenikom Borisa Kidriča, da se dodobra napasejo, nato pa odpeljejo tako njih kot krvavi kip.
Tako ponižujoče vedenje stvarnemu življenju odtujene ljubljanske kaste nujno sproža revolt. Ta pa vrača strah nazaj, na drugo stran. Imel sem priložnost videti, kako se je 25. aprila okrog 11. ure na Gregorčičevi pred vladnim poslopjem gnetlo limuzin, iz katerih so se kot iz mravljišča ven in noter vsipali marljivi elementi vladne garniture, pač tisti na nižjih ravneh.
Potem so prišle “višje šarže”. Ulica se je počasi izpraznila, tisti del Ljubljane se je dobesedno spremenil v mesto duhov. Na enem in na drugem koncu Gregorčičeve so namreč stali policijski kordoni, skozi katere se ni mogel nihče prebiti. Represivni aparat, kot se temu reče, je zelo temeljito zavaroval oblast pred ljudstvom. Tudi sicer takšnega števila policistov v Ljubljani ne pomnim. Dobesedno je bilo vse kot regratova njiva: rumen bet ob rumenem (policisti v jopičih takšne barve). Zakaj traktor je neobvladljiv, ljudje, ki ga vozijo, pa še toliko bolj.
Kmetstvo je edini sloj državljanov, ki se je sposoben preživeti sam
Kmetstvo je namreč edini sloj državljanov, ki se je sposoben preživeti sam (zagotoviti si osnovne življenjske potrebe, od hrane do kurjave) in je bil zato primoran razviti maksimalen občutek odgovornosti do sebe in okolja. To je tudi najstarejši sloj slovenske družbe: izhaja iz časov pred srednjim vekom, njegova dolgoživost je povezana prav s sposobnostjo preživetja zgolj na račun lastne iznajdljivosti.
To je tudi sloj, ki je dal slovenstvo kot kulturno in kasneje državno entiteto: praktično vsi, začenši s Primožem Trubarjem in Francetom Prešernom, smo bili toliko in toliko časa nazaj del kmetstva. In kako je pisal Ivan Tavčar v nepozabnem romanu Cvetje v jeseni o kmečkem stanu: “Kmet je kralj. Če ima dobro in čedno opremo (hišo in gospodarska poslopja), če ima primerno zemljo, da jemlje iz nje življenje in davek, če nima dolgov, pač pa polne hleve, in če ima še kopico zdravih in pokornih otrok, je kmet kralj, neodvisen od vsega sveta.”
Kako pomemben je lik kmeta… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura Moči in Faktor)
Foto: Nova24TV