Profesor dr. Boštjan M. Turk, doktor pariške Sorbonne, redni profesor na Univerzi v Ljubljani ter član Evropske akademije znanosti in umetnosti, v tokratni kolumni ob času trgatve razmišlja o Franceu Prešernu, njegovem odnosu do vina in pogostih predsodkih, da je bil pesnik ujetnik alkohola.
Turk skozi literarno analizo, zgodovinske vire in pričevanja Prešernove hčere Ernestine pokaže, da v resnici ni nobenih dokazov, da bi imel največji slovenski pesnik težave z alkoholom. Nasprotno – vino se pri njem pojavlja kot simbol veselja, druženja in navdiha, kar potrjuje tudi „Zdravljica“, ki je danes slovenska himna.
Boštjan M. Turk: “Spet trte so rodile, prijatli vince nam sladko.” Tako se glasi eden najbolj znanih slovenskih verzov. Pričujoči članek pišemo, ko poteka “prva faza” tega znanega rituala, trgatev. Večina slovenskih pokrajin z izjemo Gorenjske in kakšnih delov Notranjske in Koroške je vinorodnih. In v njih se sedaj dogaja spravilo grozdnih jagod, iz katerih bo pognalo tisto, kar po našem pesniku “srce razjasni in oko”.
V zvezi s Prešernovo Zdravljico se tudi žal sproži avtomatičen refleks v slovenski podzavesti, namreč, takoj pomislimo, da je bil Prešeren alkoholik ali pijanec, po domače. Pa je to res? Pojdimo po vrsti in napravimo objektivno analizo, utemeljeno na znanstvenem pristopu do alkoholizma. V začetku ugotovimo, da na Kranjskem, kjer je pesnik živel, alkoholizem tja do 18. stoletja ni predstavljal večjega problema.
Skozi celotno zgodovino so ljudje namreč uživali manj koncentrirane alkoholne pijače (pivo in vino z manjšimi stopnjami alkohola), da so si tešili žejo. Voda je bila namreč pogosto oporečna: tudi iz teh razlogov so vodi pogosto dodajali vino, da bi jo dezinficirali.
Problem se na Kranjskem, tako kot drugod v Evropi, začne v 18. stoletju, ko se destilacija alkohola (žganjekuha) uveljavi kot splošna praksa. Žgane pijače pa kot vemo – povzročajo močnejšo opitost in hitreje vodijo v alkoholizem. Torej zaključimo, da je naš pesnik že živel v času, ko je bil alkoholizem že razširjen, saj je temeljil na konzumaciji žganih pijač.
Alkoholizem je najprej – problem
A to samo po sebi še ne dokazuje ničesar v zvezi s Francetom Prešernom. Poglejmo natančneje. Alkoholizem je najprej – problem. Vsak alkoholik ve, da ima težavo, to čuti v globini svoje biti. Poezija prvaka našega Parnasa je sicer vsa v tem enem – pričuje o temnih plateh bivanja, o strahu, obupu tudi o grozi. Berimo samo Sonete nesreče, ki so “srečni” zgolj v toliko, v kolikor vidijo v smrti edino odrešenico.
Kako turobno za mladeniča, ki še ni stopil v Kristusova leta, da razmišlja na tak način. Šele kasneje, od Krsta naprej, se zaradi krščanstva pesniku definitivno “srce razjasni in oko”. V njegovi pozni poeziji je namreč obupa precej manj. Zato je le-ta bistveno bolj svetla, vzemimo za primer samo Zdravljico.
Literarna znanost temne faze Prešernove poezije povezuje z življenjskimi izkušnjami. Ni mu uspelo tisto, kar naj bi si želel (advokatura, srečna ljubezen in podobno), pa je zato pisal žalostne pesmi. Drugih vzrokov resignacije ne navaja. Jih tudi ne more, ker jih ni.
Niti v enem od Prešernovih verzov namreč ne najdemo ene same omembe, da bi imel težave z alkoholom. Enako v pismih. Če bi alkohol čutil kot problem, bi se to odrazilo v pesmih. Vse drugo se namreč je. Pitja – v smislu negativne konotacije – pa pri njem ni, preprosto zato, ker tega ni nikoli čutil, ker – s pitjem nikoli ni imel problemov.
Poglejmo samo začetno pesem – Zdravljico: pitje alkohola tu uporabi v najbolj veseli in slovesni vlogi: kot tako je postalo tudi himna naše države. Skoraj si upamo staviti: če bi imel kdaj v življenju težave z alkoholom, ga ne bi priporočal drugim, predvsem pa ne celotnemu narodnemu občestvu. Bil je namreč dober, iskren in do soljudi zelo čuteč človek.
Strožji kriteriji
Če uporabimo strožje kriterije za presojo, potem lahko navedemo tisto, kar nam je v zvezi z alkoholizmom ponudila umetna inteligenca (ChatGPT 4). Na vprašanje, kako odkriti alkoholika, je namreč odgovorila z navedbo naslednjih kriterijev. O tem, kdo vse lahko prepozna alkoholizem, izvemo naslednje:
“Sam človek – če je pripravljen iskreno pogledati nase.
Zdravnik in strokovnjaki za odvisnosti – lahko postavijo uradno diagnozo.
Zakonski partner – pogosto prvi občuti posledice: neizpolnjene obljube, čustveno odtujenost, finančne težave, konflikte.
Otroci – še posebej občutijo nestabilnost doma, strah, sram in pogosto prevzamejo preveliko odgovornost. Njihovo doživljanje je močan pokazatelj, da nekaj ni v redu.
Drugi svojci (starši, bratje, sestre, bližnji prijatelji) – lahko zaznajo spremembe v vedenju, zdravju, delu ali odnosih.” (vir: ChatGPT 4)
Upoštevajmo te kriterije. Kar se prvega tiče, da alkoholizem najprej prepozna človek sam, smo navedli uvodoma. Ne v pesmih ne v Prešernovih pismih ni niti enega drobcenega namiga, da bi imel težave z alkoholom. Z vsemi siceršnjimi težavami je javnost sicer obširno seznanjal. Spomnimo se samo, kaj vse vemo o njegovih neuslišanih čustvih do… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)
Foto: Zajem zaslona