Boštjan M. Turk: Kdo je bil Josip Broz in kdo Tito…?

Boštjan M. Turk: Kdo je bil Josip Broz in kdo Tito…?

Boštjan M. Turk: Petindvajseti maj je bil dan, na katerega se Tito ni rodil. A orgazmični delirij, ki je ob maršalovem kultu celo leto pretresal SFRJ, je prav na ta dan zatrzal k vrhuncu. Nič drugače očitno ni danes v državi, ki poleg Severne Koreje (in še kateri) najbolj časti komunistično ideologijo. Kajti prav majnik je očitno namenjen proslavljanju vseh mogočih zablod iz herbarija kaznivih dejanj prejšnjega režima.

Za Titeka, kot se temu reče v delih Slovenije, se ogreva (skoraj) večina prebivalstva, ekskluzivno pa nanj prisegajo tisti, ki si želijo sinekur ali drugačnih privilegijev v politiki. Ravnokar so kip maršala z belo kapo prenesli nazaj na Brdo. Nič nenavadnega: slovenska levica je vsa “iz Kumrovca”, a se ne zaveda, da gre tudi tu (najverjetneje) za težko prevaro.

Obstaja namreč nekaj nespornih indicev (bolje dokazov), da bi utegnilo iti za dve osebnosti in da so slednjo (Titeka) instalirali prav tisti, s katerimi se je navidezno spopadal od leta 1948 naprej, tako pa v delih Zahoda (šlo je za hladno vojno) dobil relativno ugoden status. Sicer bi, kot njegovi kolegi – šefi partij vzhodnega bloka – veljal za tirana oziroma zločinca.

Za kaj gre?

Miroslav Todorić je v svoji znani knjigi o omenjeni osebi zapisal tale stavek: “Splošno znano je, da je od tega potovanja z lažnim imenom do zmagovitega vstopa v Beograd jeseni 1944 uporabljal sedemdeset in več imen in približno toliko vzdevkov. Ob zmedi, ki jo povzroča uporaba tuje identitete in dokumentov, se je pogosto spraševal, ali on sam sploh ve, kdo je.” (Miroslav Todorić, Hohštapler, Beograd, 2016, str. 98). Četudi je Todorićev zapis humoren, v bistvu ni daleč od resnice.

Pri tem se bo kdo vprašal, kakšen smisel ima takšno dokazovanje. Tito je opravil takšno in takšno delo in vseeno je, ali je bil identičen Josipu Brozu iz “Zagorja belega” ali ne. A to ni res. Titoizem kot politični sistem je temeljil na kombinirani seriji prevar. Prva prevara se je začela že s koncem 2. svetovne vojne. Titoizem konec sovražnosti na prostoru bivše Jugoslavije pojmuje kot začetek miru in osvoboditev: a v resnici je en totalitaren sistem zgolj nadomestil drugega, vojna pa se je v obliki pobijanja vojnih ujetnikov šele prav razvnela.

V nekaj tednih je namreč umrlo več kot četrt milijona ljudi (tako imenovani Križni pot). Titoizem je sebe razglašal za najdemokratičnejšega od političnih sistemom, na vzhodu in na zahodu. A ječe so bile vselej polne političnih zapornikov: politična policija pa je likvidirala nasprotnike režima še v letu, ko je padel berlinski zid (1989.). Glavna parola titoizma je bila prav tako prevara: bratstvo in enotnost spontano nista nikoli obstajala: da je to res, je pokazala silovitost mednacionalnih spopadov ob razpadanju SFRJ.

Če Josip Broz v resnici ni bil ista oseba kot maršal Tito, gre še za eno v vrsti prevar: njena odmevnost je še toliko večja, ker zadeva nosilno ikono režima.

Ni bil ista oseba

In res: Josip Broz, rojen v Kumrovcu leta 1892 (z največjo verjetnostjo), ni bil ista oseba kot kasnejši maršal Jugoslavije. To dejstvo dokazujemo s pomočjo petih elementov, od katerih so trije oprti na fotografski material.
Ob tem moramo že na začetku predstaviti še dva, enega subjektivnega, enega objektivnega. Subjektivni je ta, da se po letih ukvarjanja s problemom čisto elementarno sprašujemo, kako bi se neizobraženi in plašni kovinostrugarski vajenec iz hrvaškega Zagorja v nekaj letih lahko prelevil v salonskega princa mednarodnega komunizma. Drugi je kompleksnejši, zadeva pa Titov govor.

Na osnovi pridobljenih posnetkov, na katerih govori rusko, so mi kolegi iz Ukrajine povedali, da govori s tujim naglasom. Katerim, ni bilo mogoče reči. Strokovnjakinja iz Francije, po rodu Poljakinja, ki dela na eni od francoskih univerz, ukvarja pa se s fonetiko, mi dejala tole: “V Titovem ruskem govoru so prvine nekaj jezikov, poljskega, izstopajoč pa je tudi južno-mediteranski naglas.” Problem je, ker je tega materiala iz davnih 40. in 50. let 20. stoletja zelo malo.

Ampak če se za hip vrnemo nazaj. Odlično izhodišče namreč predstavlja fotografski posnetek, ki je nastal v času bombaškega procesa. Posnetek je bil napravljen v prostorih zagrebške policije, 4. maja 1928. Nosi številko 10434 in nedvomno predstavlja Josipa Broza: tako je tudi podnaslovljen (Tihomir Stanojević, Tito, Stvarnost, Zagreb, 1962, str. 48

Na posnetku je vidno, da je Josip Broz brez ušesne mečice in da se uhelj brez nje zarašča v kožo. A pri kasnejšem Titu temu ni tako. Fotografija ušesa pokaže, da ima izrazito mečico.

Druga razlika med Josipom Brozom in Titom so izbokline na frontalnem delu lobanje, ki jih Josip Broz na policijskem posnetku nedvomno ima, Tito pa je brez njih. Še posebno je to vidno v bočnem posnetku.

Tretja razlika med Josipom Brozom in kasnejšim Titom zadeva velikost.

Primerjati je treba eno izmed fotografij iz časa pred drugo svetovno vojno in katero od fotografij po njej. Če vzamemo kot primer fotografijo, ki je nastala v času, ko je bil kovinar v Kamniku, opazimo, da je Josip Broz med višjimi na sliki. Povojne fotografije pa govorijo o nasprotnem: kasnejši Tito je vselej enak drugim v kadru fotografije, če ni že manjši. Po pričevanju znanega vira znotraj Cie Marijana Johna Markula je bil Josip Broz visok 180 cm, kasnejši Tito pa zgolj 160 cm. Gre za dokument ameriške obveščevalne službe, ki mu je bila nedavno odvzeta oznaka zaupnosti in je bil tudi medijsko difuziran na prostoru nekdanje SFRJ. Tudi policijski zapisnik z dne 4. maja 1928 pod rubriko “osebni opis” navaja “stas”: “visok”. (Tihomir Stanojević, Tito, str. 49).

Četrta razlika

Četrta razlika zadeva prste na rokah. V policijskem zapisniku, ki je bil osnova bombaškega procesa, je v rubriki “osebni znaki in telesne nepravilnosti” zapisano: “na srednjem prstu levice ima brazgotino” (Tihomir Stanojević, Tito, str. 49). Deset let kasneje je ista poškodba še vedno opazna. Ko Titov uradni kronist Dedijer namreč popiše svoje prvo srečanje s Titom, v svoji prvi biografiji (leta 1953) pove: “Na tisti dan aprila 1938 sta Đilas in Ribar privedla v moje stanovanje neznanca, da bi se za nekaj časa skril pri meni. To sta delala tudi prej.

Neznanec je bil suh, srednje visok plavolasec. Nič mi nista povedala, kdo je, takšna je bila navada v ilegalnem delu. Na desnici je imel nekoliko razsekan kazalec, po čemer sem sklepal, da je delavec, in sicer delavec, ki kuje železo. Neznanec je opazil, kaj sem gledal, in me vprašal, kaj mislim, da je po poklicu. Dejal sem, da mislim, da je delavec. Nasmehnil se je.” (Vladimir Dedijer, Josip Broz Tito: prispevki za življenjepis, 1953., str. 21).

Da gre za osebo Josipa Broza, vidimo, če spet vzamemo za primerjavo policijski zapisnik. Kot že omenjeno, je v rubriki “osebni opis” kot stas navedeno “visok”. Policijski zapisnik tudi za barvo las navaja, da je “plava” (Tihomir Stanojević, Tito, str. 49).

Brazgotina

Brazgotina je bila tako izrazita, da jo je policija štela kot posebno telesno znamenje in izstopajočo hibo. Brazgotina je tako postala del identitete Josipa Broza: Dedijer jo – na podoben način kot policija kraljevine Jugoslavije – označi za izstopajočo lastnost. Odveč je spet reči, da kasnejši Tito tega telesnega znamenja ni izkazoval. Kar po logiki pomeni, da ni šlo za isto osebo. Pri tem je nepomembno, da policijski zapisnik govori o levi, Dedijer pa o desni roki.

Brazgotina je namreč bila in bila je od daleč opazna. Policijski zapisnik se nam tu zdi bolj zanesljiv – in tudi logičen: Tito je bil namreč desničar in je orodje težko uporabljal z desno roko. Železa kovati z levo ni mogel: tako si je lahko poškodoval zgolj levico. Danes tisti, ki raztelešujejo domače živali ali ribje živote dajejo ràz kosti, uporabljajo zaščitno rokavico na levi roki, če so desničarji.

Da je bil Tito nedvomno desničar, priča fotografski material: Tito drži z desnico štafetno palico (Tihomir Stanojević, Tito, fotografija št. 561), rokuje se z desnico (Tihomir Stanojević, Tito, fotografija št. 559), z desnico drži palico pri predavanju ob vojaški maketi (Tihomir Stanojević, Tito, fotografija št. 561), z desnico drži cigareto (Tihomir Stanojević, Tito, fotografija št. 534).

Da je tu nekaj narobe, daje slutiti tudi podrobno branje Vladimirja Dedijerja. Naslednje biografije so namreč v vsem enake prvi izdaji: “To je reprint izdaje iz 1953. leta,” piše na naslovnici. Prvi vsebinski stavek v predgovoru pravi: “Hkrati predstavlja ponatis že izdane knjige Priloge k biografiji Josipa Broza Tita iz leta 1953 s številnimi pri nas neobjavljenimi podatki” (Vladimir Dedijer, Josip Broz Tito: novi prispevki za življenjepis 1, Kultura, Beograd, 1953., reprint: Mladost, Liburnija, Spektar, Zagreb, 1980, str. 5).

V izdaji iz leta 1980, ki je reprint prve, so vsi elementi iz izdaje leta 1953, razen zgoraj navedenega stavka o prstu. Ta je umanjkal tudi v prejšnjih izdajah, četudi se zdi neverjetno, da bi Vladimir Dedijer kar tako izpustil opis prvega srečanja s Titom. Izpustiti navedbo o poškodovanem prstu je pomenilo izpustiti element, ki bi pozornemu bralcu dal misliti, kaj je tukaj zadaj oz. zakaj aktualni Tito te brazgotine nima. Dedijer je to storil, ker je bilo to s stališča njegove promocije v političnem sistemu FLRJ oportuno.

Ni ista oseba

In še: André Malraux, pisatelj in minister v vladi Charlesa de Gaulla, je vselej sistematično trdil, da oseba, ki jo je spoznal v španski državljanski vojni kot Josipa Broza, in tista, ki je v Malrauxovem času nosila ime Tito, nista identični. Prvi je bil namreč s pohabljenim prstom, drugi je imel vseh deset prstov nepoškodovanih.

Odveč je reči, da vse… več na Požareport.

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura Moči in Faktor)

Foto: Nova24Tv