Boštjan M. Turk: “Golobovi spreminjajo Slovenijo v farso”
Boštjan M. Turk: V golobovini, v kar se je spričo pomanjkljive inteligentnosti levičarskega volilnega telesa spremenila Slovenija, postaja predvidljivo vse. To je najprej v nasprotju s splošnim trendom v svetu, kot bomo videli. A zadržimo se še nekaj trenutkov pri domači predvidljivosti. Državni udar, kot ga je izvedlo ustavno sodišče, po diktatu iz tranzicijskega ozadja, je bilo mogoče pričakovati. To je bil namreč eden od temeljnih elementov, ki so se v novi “svobodi” morali uveljaviti. Robert Golob je napovedal, da bodo na takšen ali drugačen način – s silo ali brez nje – dosegli premoč na RTV Slovenija, edinem večinskem mediju, ki ga še niso imeli pod kontrolo.
Predvidljive so tudi druge stvari: na primer ustanavljanje novega letalskega prevoznika, za kar je študijo, vredno celih 35.000 evrov, napisal Jože P. Damijan. Seveda je ustanovitev živo priporočil. Detajl, ki moti, je ta, da se je isti osebek enkrat – in vsej državi na očeh! – bistveno vračunal sebi na škodo. Odločil se je namreč za najem kreditov v švicarskih frankih in si s tem malodane nataknil zanko okoli vratu. Če se je zmotil pri sebi, kje so potem garancije, da ne bo brcnil v prazno pri drugih, konkretno pri državnem letalskem prevozniku.
Večinsko novinarstvo
Docela predvidljivo je postalo tudi večinsko novinarstvo v državi. Izraz sicer ni na mestu, kajti to, kar počnejo predstavniki Društva novinarjev Slovenije, z novinarstvom kot takim nima nobene zveze. 90 odstotkov medijev v Sloveniji zastopa parcialne interese tranzicijskega ozadja: to je njihov modus vivendi, eksistencialna bit, če hočete, ali “opravilo eno”, kot bi se izrazil France Prešeren. Gre preprosto za eno samo jaro kačo zlorab javnoinformativnih servisov, zlorab, ki so postale tako utečene, da se jih sploh ne zavedamo. Morda se nam v podzavesti še utrne, ko sedamo pred televizijo: “Spet nas bodo nalagali, kot so nas že tokrat.” Ampak to misel odženemo, kajti sedenje pred TV-zaslonom je za večino Slovencev postalo že rutina, enaka pitju jutranje kave. Podobno je s produkti časopisnega cesarstva laži, ki ga obvladujejo tajkuni ali propadli in pravnomočno obsojeni smetarski baroni. V bulvarskem tisku je resnično samo tisto, za kar se “novinarji” na tamkajšnjih straneh pridušajo, da ni.
Predvidljivo je tudi širjenje groženj, ki si jih v imenu vlade vsak dan bolj dovoli Levica. Predvidljivo je, da imamo na oblasti stranko, ki najverjetneje sploh ni prišla v parlament, če pa je že, pa za čisto malo. Ta stranka sedaj po revolucionarnih tradicijah spreminja državo v vse večjo tovarno strahu in negotovosti.
Predvidljivo je tudi, da bodo cene rasle v premem nesorazmerju z vladno retoriko. Bolj ko bo ta trdila, kako je treba za osnovno košarico živil odšteti vsak mesec manj, več bo moral potrošnik izkašljati pri blagajni. Predvidljivo je postalo tudi, da ista košarica v sosednji (fašistični?) Italiji stane še enkrat manj, četudi imajo tam delavci – pač zaradi brutalnih kapitalistov, ki jih nenehoma davijo – vsaj dva – do trikrat višje plače.
Golobovi Slovenijo spreminjajo v farso
Golobovi spreminjajo Slovenijo v farso, katere prvi lastnosti sta infantilna neinteligentnost in nepripravljenost oziroma nesposobnost soočiti se s katerimkoli problemom, ki ga prinaša sedanji čas.
In ta prinaša probleme najtežje vrste. Nad Evropo namreč prihaja katastrofa z več obrazi, ki bo ob ustreznem času pretresla tudi Slovenijo, tedaj že dodobra izčrpano od golobovanja. Za kaj gre? Da bi to razumeli, se moramo malo ozreti naokrog.
Golobovi spreminjajo Slovenijo v farso, katere prvi lastnosti sta infantilna neinteligentnost in nepripravljenost oziroma nesposobnost soočiti se s katerimkoli problemom, ki ga prinaša sedanji čas.
Če to storimo, ugotovimo, da se je dobre tri leta nazaj svet zasukal v smer, ki je docela nasprotna temu, kar se dogaja pri nas. V smer popolne nepredvidljivosti. Kaj mislimo s tem? Enostavno: z januarjem 2020 je namreč nastopilo novo obdobje znotraj antropocena. Tako imenujemo dobo, ki jo obeležuje človek. Ta zajema čas, v katerem se je razvila civilizacija, na splošno pa vso pisno zgodovino, razvoj kulture in izstopajoč prehod v urbano življenje. Antropocen je do sedaj določala predvidljivost družbenih vzorcev. Ko smo stopili v industrijsko dobo, se je tudi čas obstoja začel dojemati izrazito linearno: razvoj znanosti je pomenil, da napredujemo proti določeni točki v prihodnosti, ki bo pomenila razrešitev vseh protislovij, v katere je ujeta človeška narava. To logiko dojemanja časa lahko spremljamo od konca 19. stoletja pa do leta 2020.
Januarja 2020 smo vstopili v novo obdobje, ki ga v nasprotju s prejšnjimi označuje popolna nepredvidljivost. Nihče si namreč v decembru 2019 ni mogel misliti, da prihaja pandemija, ki bo toliko spremenila svet. Eden od ključnih elementov nepredvidljivosti je tudi ta, da še do danes ni jasna etiologija bolezni. Četudi gre za enega od največjih dogodkov povojne svetovne zgodovine, ni jasno, kaj je bil njegov vzrok. Je šlo za preskok virusa z živali na človeka ali za umetno modificiran virus, ki je pobegnil iz laboratorija.
Odgovor
Prepričani smo, da na to obstaja definitiven odgovor, ki ga je znanost možna dati. A ga ne da. Tu bi se morala Svetovna zdravstvena organizacija angažirati do konca, če bi javnosti hotela vsaj malo povrniti zaupanje vanjo. A se do sedaj ni zgodilo nič takšnega, nasprotno: njen direktor ravnokar napovedal še hujše oblike pandemije, ne da bi navedel, v katero smer je sedaj mutiral virus sars-cov-2 in kaj je mogoče pričakovati. Svetovna zdravstvena organizacija se je tako spremenila v nasprotje tega, kar bi morala biti. Postala je dejavnik negotovosti, destabilizacije.
V zvezi s pandemijo se je zgodilo še nekaj, česar ni nihče pričakoval. Prva katastrofa sveta je spodbudila nekaj, kar se prej ni dogajalo. Izpostavimo dva elementa. Prvi zadeva tako imenovane teorije zarote. Te so sicer tu že od nekdaj. Na primer iluminati, ki naj bi izvrševali skriti nadzor nad družbo, nato teorije o Nezemljanih, skritih očetih egiptovskih faraonov, potem zanikanje pristanka na Luni. Tu so nadalje svojstvene razlage o napadu na newyorška dvojčka 11. septembra 2001. Lok gre vse do razmišljanja o kemičnih sledeh, ki jih v izgorelem kerozinu na nebu puščajo potniška letala. S teorijami zarote smo se navadili živeti: s človeštvom so že dolga stoletja, zgodovina v zvezi z nobeno od njih ne ve povedati, da bi bila kaj več kot opomba pod črto. Izhodiščno dejstvo je: ko ljudje ob neobvladljivih izbruhih bolezni izgubijo nadzor ali se počutijo ogrožene, so bolj dovzetni za verovanje v črne scenarije.
Pandemija bolezni covid-19 je prva v zgodovini, kjer se je vzporedno z njo pojavila ne samo ena teorija zarot, temveč v kompleksno strukturo spleten venec dezinformacij, ki ga lahko imenujemo kar infodemija. V času pandemije so se teorije zarot namreč izkazale neverjetno mobilizacijsko silo, ki ni primerljiva z ničemer, kar smo poznali do sedaj.
Ni se spremenil predmet, spremenilo se je okolje
Na mestu je torej domneva, da se ni spremenil predmet, na katerega se je teorija nanašala, temveč okolje, ki je to sprejemalo. Ni torej problem v bolezni covid-19 sami, temveč v družbi, ki se je nanjo na tak način odzvala. Ali drugače: ni se spremenil agens, temveč človek, ki nanj reagira.
To bo bolj razumljivo, če k analizi pritegnemo naslednji element. Po uradnih podatkih nekaj nacionalnih statističnih inštitutov, na primer tistega iz Francije (INSEE) – enaki podatki pa so na voljo v Kanadi in na Novi Zelandiji – je namreč bolezen covid-19 zorala ledino še na enem področju. Med predhodnimi epidemijami, nesrečami, nadlogami, vojnami ali podobnim, kar je prizadevalo človeka, je bilo vselej mogoče zaznati upad števila samomorov. To je preverjen podatek, ki je logičen. Ko je človek ogrožen od zunaj, se strne navznoter. Ko se ukvarjate s preživetjem, si ne boste stregli po življenju. A korona je to prvič v zgodovini postavila na glavo. Število psihičnih stisk in samomorov se je celo drastično povečalo.
Kako si to razložiti?
Za tem je univerzalni razlog. Včasih je bilo med človekom in breznom – izraz pojmujemo v najširšem pomenu – nekaj bistvenih varoval. Tu je bila civilizacija, utemeljena na metafizični presežnosti človekove osebe. Človek je imel nesporno kulturno identiteto, bil je del veliko širšega projekta, kar je vsem, ki so bili znotraj njega, podeljevalo širšo motivacijo. Življenje ni bilo instant dogodivščina, bila je logična zgodba, utemeljena na smislu, ki bi ga lahko pisali tudi z veliko začetnico. Znotraj tega je vladala hierarhija vrednot, oprta na hierarhijo oseb.
Skupni imenovalec med korono, številom samomorov in teorijami zarot je tako… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura Moči in Faktor)
Portal24 Foto: Nova24Tv