“Sedanja oblast v življenje obuja iste mehanizme mobilizacije, kjer se politični nasprotniki diskreditirajo kot fašisti.”
Boštjan M. Turk: Golobova svoboda ali stara zvijača? Zakaj se zgodovina ponavlja
Ko je Robert Golob leta 2022 prevzel oblast, je svojo politično strategijo utemeljil na trditvi, da je v Sloveniji prisoten fašizem in da bo njegovo politično gibanje osvobodilo državljane izpod njegovega domnevnega vpliva. Ta narativ je bil ključen ob ustanovitvi gibanja, poimenovanega Svoboda. Čeprav je bilo vse predstavljeno kot nekaj novega, je šlo v resnici za ponovitev ideološkega obrazca, ki se je že večkrat v zgodovini slovenskega prostora izkazal za učinkovitega. Še posebno je bil prisoten v letih 1941-1945, ko je večji del prebivalstva – pod pritiskom, ustrahovanjem ali v dobri veri – podprl Osvobodilno fronto.
Ta ni bila ustanovljena kot široko ljudsko gibanje, zasnovano na demokratičnih temeljih, temveč kot politično orodje Komunistične partije za prevzem oblasti ter izločitev vseh ideoloških in političnih tekmecev. Ustanovitev OF se sicer ni nikoli zgodila, zato vse v tej zvezi sodi v mitološke sfere. Ključna funkcija gibanja je bila namreč mobilizacija prebivalstva pod videzom odpora proti okupatorju, hkrati pa vzpostavitev notranjega nadzora nad odporniškimi tokovi in zatrtje vseh oblik avtonomnega političnega mišljenja. V tej instrumentalizaciji odpora se je začela politična pot povojne oblasti, katere dolgoročne posledice so bile za slovenski narod izjemno težke – izgubljena so bila številna življenja, izgubljeno je bilo zaupanje v pluralno prihodnost, izgubljena so bila ozemlja.
Vzorec ideološkega mobiliziranja
Vzorec ideološkega mobiliziranja proti namišljenemu zlu se je globoko usidral v kolektivno zavest. Psihološka potreba po pripadnosti “osvobajajoči” strani in odpor do “fašistične” etikete sta postala politično najmočnejša dejavnika. Tako kot so ljudje nasedli med drugo svetovno vojno, čeprav se mnogi s partijsko logiko niso strinjali, se po osamosvojitvi ponavlja podobno. Vsakič ko volivci podprejo stranke, ki se neposredno ali simbolno sklicujejo na dediščino Osvobodilne fronte, podležejo tej zvijači.
Komunistična partija je partizanski boj izrabila izključno za svoj prihod na oblast. Slovenci so za to plačali izjemno visoko ceno. Statistična primerjava žrtev kaže, da je bilo razmerje padlih med slovenskimi partizani eno najvišjih v Evropi, primerljivo le z izgubami v najbolj krvavih bitkah vzhodne fronte, kot je bil Stalingrad. Dva mlada fanta sta odšla v gozd, toda vrnil se je le eden – drugi je za vedno ostal tam. Cena, ki jo je narod plačal, je bila prevelika glede na rezultate. Osvobodilni boj se ni končal z neodvisnostjo, temveč z vključitvijo v novo, avtoritarno federacijo, kjer je bila Slovenija le del večje komunistične tvorbe. Končna in dejanska osvoboditev je prišla šele s slovesom od Titove Jugoslavije, tvorbe, ki smo jo Slovenci postavljali s toliko krvi.
Simbolna ilustracija
Simbolna ilustracija nesmiselnosti enobeja se pojavi ob branju publikacije Vojkova brigada, izdane v 60. letih 20. stoletja. Po naključju smo jo dobili v roke. Brigada, ki je delovala na zahodnem robu slovenskega ozemlja, ni izvedla nobenih strateško pomembnih akcij. Med drugim je omenjen napad na Idrijo in nekaj operacij po Trnovskem gozdu, ki so bile vojaško nepomembne. Brigade sicer štejejo 3000 borcev, partizanske manj. Na koncu knjige je fotografija grobnice iz Cerknega. Na njej je zapisano 995 imen padlih borcev. Skoraj tretjina enote. Več sto mladih fantov, pripadnikov generacije, ki bi lahko zgradila novo Slovenijo, je izginilo v operacijah, ki niso imele nikakršnega vpliva na strateški potek vojne.
Takšne številke niso pričevanje o heroizmu, temveč opozorilo o zlorabi ideala v službi oblasti.
Zgodovinski premislek
Zgodovinski premislek o teh dejstvih odpira vprašanja, ki so v slovenskem prostoru še vedno tabuizirana. Se je narodu ta vojna izplačala? Je rezultat upravičeval žrtve? In predvsem – zakaj se podoben obrazec uporabe ideološkega sovražnika v politične namene še dandanašnji tako učinkovito ponavlja? Sedanja oblast pod vodstvom Roberta Goloba v življenje obuja iste mehanizme mobilizacije, kjer se politični nasprotniki diskreditirajo kot fašisti, kjer se svoboda identificira z lojalnostjo vladajočim in kjer vsebinske razprave nadomešča izključevanje.
A nismo izgubili samo življenj, izgubili smo tudi ozemlje. In to bistveno, če upoštevamo, da je bilo v začetku 20. stoletja največje slovensko mesto Trst. Novi oblastniki, rekrutirani v OF kot “temelju ljudske oblasti”, so naivnost, to je vero v prazne besede, predvsem iz sovjetskih ust, kombinirali s slabo prikrito željo po izključni dominaciji v tržaški regiji, težnjo, ki je redoma vključevala nasilje nad civilisti. Vse skupaj je anglo-ameriške zaveznike že zgodaj prepričalo o tem, da so FLRJ odrekli pristanišče Trst. Upravičeno so menili, da ga bo – posredno ali neposredno – uporabljala SZ, ki je sicer bila brez dostopa do toplih morij… več na Požareport.
Boštjan M. Turk
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)
Portal24; Foto: zajem zaslona/Info360/ Ura resnice YT