Profesor dr. Boštjan M. Turk v tokratni kolumni opozarja, da bo morala Slovenija pred bližajočimi se volitvami opraviti nujno normalizacijo razmer, če se želi otresti „Robertine“. Ob višjih cenah, kolapsu zdravstva, kaosu na cestah in pritisku na svobodo javne besede primerja današnjo oblast s Hrastoveljskim mrtvaškim plesom – fresko, ki spominja na minljivost oblasti in življenja.
Boštjan M. Turk: Pol leta pred tako rekoč odločilnimi volitvami bo treba še marsikaj postoriti, to je normalizirati, če se želi Slovenija otresti Robertine (vladajoči par z vsemi okraski in pripadki iz proračuna).
Za to je kar nekaj razlogov: za tretjino dražje življenje v primerjavi z letom 2020 ali 2021; nedostopnost zdravstvene oskrbe: imamo zgolj 1400 primarnih zdravnikov; totalitarni primež nad svobodo javne besede: na RTV je zaposlenih kar 2000 ljudi, katerih funkcija je prirejanje stvarnosti oziroma resnice; grozljive vrste na avtocestah, ki iz potovanja na relaciji Maribor–Ljubljana naredijo pustolovščino, kakršne bi se ne sramovali niti Argonavti; uničevanje kmetstva, podjetništva, šolstva, kulture, življenja nenazadnje. Zakaj slednjega?
Robertina je kot Mrtvaški ples v Hrastovljah. Pojasnimo: Freska Mrtvaški ples v cerkvi Svete Trojice v Hrastovljah (1490, Janez iz Kastva) je najznamenitejša slovenska srednjeveška poslikava. Prikazuje procesijo, kjer okostnjaki – poosebljena smrt – vodijo predstavnike vseh družbenih slojev, od otroka, berača, vojaka, trgovca do kralja, papeža in kraljice, proti odprtemu grobu.
Sporočilo je jasno: smrt je neizogibna in pred njo smo vsi enaki, ne glede na bogastvo ali položaj. V času kuge, vojn in negotovosti je freska vernike opozarjala na krhkost življenja in pomen priprave na zadnjo uro. Kot “memento mori” je delovala smislu realističnega opomina: zemeljske dobrine so minljive. Zaradi močnega simbolnega pomena in odlične stopnje ohranjenosti je freska edinstven umetnostni in zgodovinski spomenik.
Toda prav ta logika mrtvaškega plesa se danes kaže kot zrcalo tranzicijske oblasti in politike. Če je freska v srednjem veku svarila, da je smrt neizogibna in nad njo človek nima oblasti, je danes videti, kot da želi vlada stopiti prav na mesto Smrti same.
Pri Robertini (središču moči v državi) imamo namreč občutek, da je svet postavljen na glavo: nevladniki kot operativno krilo izvršne oblasti se strastno “fajtajo” za splav – torej za pravico, da se življenje prekine še pred rojstvom. Hkrati vladna večina uzakonja evtanazijo, ki prinaša smrt na konec poti, pred naravnim iztekom našega bivanja na planetu.
Tako oblast drži v svojih rokah oba dela človekove poti – spočetje in starost. Z njima ravna po lastni presoji, kot Bog, ki določa čas življenja in čas smrti.
Hrastoveljski Mrtvaški ples
Hrastoveljski Mrtvaški ples je opozarjal, da je bela dekla s koso močnejša od ljudi. Nihče je ne more izigrati, pred njo je vsakdo enak. Današnja politika pa si domišlja, da lahko odloča namesto nje. In prav v tem se razkriva ironična aktualnost freske: čeprav je vse postavljeno na glavo (»nevladniki« in vlada namesto Boga odločajo, kdo (in do kdaj) bo živel in kdo ne (splav)), nas njen tihi opomin še vedno doseže – nihče ne bo ušel plesu, ki se konča v odprtem grobu.
Tudi ta vlada ne bo, zato Robertina pohajkuje po Brezjah. Kot je freska sporočala, da so zemeljske dobrine prehodne, tako se tudi onadva zavedata, da je mandat oblasti le začasen, življenje na veliki nogi pa minljivo kot senca. Romanje na Brezje bi bilo lahko izraz spoznanja, da je treba uživanje podaljšati, kolikor se le da: če je to mogoče s še enim mandatom.
Zato je ni sile, ki bi ne mogla posvetiti sredstva. Zloraba Matere Božje sodi prav v ta okvir. A prav tu nastopi protislovje: Cerkev, ki naj bi bila varuhinja duhovne resnice, naenkrat pozabi, kakšno je njeno poslanstvo (da ni od tega sveta), ter posledično sprejema politične figure kot častne romarje.
Če smo dejali, da bo treba še marsikaj postoriti, to pomeni, da se bo morala začeti največja neuradna zastopnica slovenskega naroda, Rimskokatoliška cerkev, na vrhu svoje hierarhije pač začeti vesti normalno in svoji odgovornosti primerno. Vrh hierarhije (z izjemo škofa Petra Štumpfa) bi bilo treba odpoklicati (je večinoma produkt prejšnjega nuncija, o katerem pa se govori to in ono …) in… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)
Foto: Zajem zaslona