Boštjan M. Turk za ugledni poljski portal Tysol: Putin te vojne ne bo preživel
Boštjan M. Turk je v kolumni za ugledni poljski portal Tysol med drugim zapisal, da Putin te vojne ne bo preživel.
Boštjan M. Turk: Nedavni strelski napad v beograjski osnovni šoli, v katerem je 12-letnik ubil osem učencev in varnostnika ter več drugih ranil, je Srbijo znova pripeljal v središče svetovne pozornosti.
V času pisanja tega članka je drug mladenič z vojaško granato uničil celotno hišo. Med tema dvema zločinoma je bilo storjenih več drugih umorov. Zagrešili so jih najstniki nad svojimi vrstniki. Zaradi teh zločinov so se oči celega sveta spet obrnile v Srbijo. Že dolgo ni bila deležna takšne pozornosti, pravzaprav ne od podpisa Daytonskega sporazuma, s katerim se je končala vojna v Bosni in Hercegovini. Bilo je leta 1995. Z Daytonskim sporazumom, ki so ga orkestrirale ZDA, so se dejansko končale vojne na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Sledila je kosovska epizoda, ki pa je bila bolj efemerna in predvsem manj krvava.
Ključ do razumevanja sedanje vojne
Toda Srbija in vojne v nekdanji Jugoslaviji nam pomagajo razumeti vojaško dogajanje v Ukrajini, predvsem tisto, o čemer govori svetovni tisk, namreč ukrajinsko spomladansko ofenzivo. Razlog je jasen: Slobodan Milošević in Vladimir Putin sta izhajala iz istega partijskega aparata in delila isti vrednostni sistem. Po istem modelu sta se zgledovali tudi vojski nekdanje Jugoslavije in nekdanje Sovjetske zveze. Strategija je bila enaka tako v napadu kot v obrambi. Ofenziva je obsegala intenzivne napade na utrjene položaje (bunkerje, mitraljeska gnezda itd.), kar je povzročilo velike izgube. Hrbtenica obeh vojsk je bilo topništvo. Oba sta temeljila na rigidni ideološki doktrini, ki je temeljila na negaciji Zahoda kot glavne grožnje. Spet sta bili obe vojski opremljeni z enakim orožjem, od pehote do tankov do letal. Za oba je bilo značilno, da nikoli nista premagala sovražnika. Njihova zadnja zmaga je bila leta 1945.
Jasno pa je, da se brez ameriške pomoči Rusi leta 1941 ne bi mogli upreti nemškemu napadu, Titovi komunistični gverilci pa so se bojevali z orožjem, ki so ga večinoma dobavili zahodni zavezniki. Rusija ne bi nikoli sama premagala nacistov, tako kot Titovi privrženci ne bi nikoli sami osvobodili Jugoslavije.
Zadnja vojaška slava Sovjetske zveze
Zadnja vojaška zmaga Sovjetske zveze se je tako zgodila leta 1945, prav tako Jugoslovanska ljudska armada. Po tem letu so bili samo neuspehi. Leta 1989 se je bila Moskva prisiljena umakniti iz Afganistana, kjer so se njene čete borile 10 let. Ta umik je bil delno kriv za njen propad. Jugoslovanske armade, ki se je v osemdesetih ideološko spremenila v vojsko Slobodana Miloševića. Postala je nacionalsocialistična. Kot taka je ponovno postala verna kopija vojske Ruske federacije, ideološko izpeljane iz Sovjetske zveze, z dodatkom izostrenega nacionalizma. Miloševićeva vojska je zastopala interese Velike Srbije, Putinova vojska zastopa interese Velike Rusije. Po bojnih uspehih je bila srbska vojska podobna sovjetski vojski oziroma današnji ruski vojski.
V vojnah je namreč nekdanja Jugoslavija izgubila vse bitke, tudi zadnjo na Kosovu. Kosovo je v srbski mentaliteti ‘zibelka naroda’, a je od leta 2008 avtonomno. Samo vprašanje časa je, kdaj bo Beograd priznal svojo neodvisnost. Srbija bo nato skrčena na tako imenovani “beograjski pašaluk”, ozemlje, ki ga je zasedala med turško okupacijo do konca druge polovice 19. stoletja. Takšen neuspeh lahko vpliva tudi na Rusijo. V enem od prejšnjih člankov sem izpostavil, da je neuspeh vojne v Ukrajini lahko razlog za njen razpad na dva dela, zahodnega in vzhodnega.
Putin in Milošević
Tako Putinova kot Miloševićeva vojska nista mogli izvajati ofenzivnih operacij z elementom presenečenja, ki je nujen pogoj za vojaški uspeh. Oba sta to nesposobnost kompenzirala z agresivno retoriko. Lep primer je ime agresije na Ukrajino: posebna vojaška operacija. V vojaškem žargonu pomeni ofenzivno akcijo, sodobni blitzkrieg, ki se konča z zmago. Realnost je daleč od tega. Posebna vojaška operacija se je sprevrgla v jarkovsko vojno. Obe vojski izgubita več sto vojakov na dan. Enako se je zgodilo po prvi specialni vojaški operaciji Slobodana Miloševića v Bosni in Hercegovini. Spremenila se je v okopovsko vojno, v kateri je vsak dan umrlo na desetine vojakov na obeh straneh. Konec sovražnosti so prinesla pogajanja v Daytonu.
Ruska vojska torej iz zgoraj navedenih razlogov ne more izvesti posebne vojaške operacije integralne narave. Natančneje, takšnega manevra v svoji zgodovini še ni izvedla. Zato nas ne bi smelo presenetiti osupljivo dejstvo. Ruska federacija je napadla Ukrajino, torej je delovala ofenzivno. Ali pa bi vsaj morala. Vendar zadnja dva meseca vsi govorijo o ukrajinski protiofenzivi, Moskva pa je molčala, čeprav je bila prva pozvana, da napoveduje novo ofenzivo ali celo serijo ofenziv. To je z vidika vojaške strategije dobesedno neverjetno.
Strah
Moskva se pusti ustrahovati, boji se celo najpomembnejšega dogodka, parade ob dnevu zmage 9. maja. V času, ko mora Putin najbolj dokazati vojaško premoč svojega orožja, počne ravno nasprotno. Organizira parado, ki je popolnoma hendikepirana, saj nima več značilnih elementov ruske vojaške moči, začenši z letalskimi silami. In to pred kamerami, ki vsemu svetu pošiljajo sporočilo o več kot oslabljeni moči.
Še ena vzporednica z Jugoslavijo morda pomaga razumeti, kaj se dogaja. Marca 1991 je delegacija generalov pod vodstvom poveljnika jugoslovanskih oboroženih sil Veljka Kadijevića odšla v generalštab sovjetske vojske v Moskvo. Kadijević je zadnji del svojega življenja preživel v Moskvi, potem ko je leta 2004 zapustil Srbijo. Izvedel je, da mu bodo na haaškem sodišču za vojne zločine sodili zaradi genocida nad Hrvati in muslimani, in pobegnil. A tam so bili jugoslovanski generali bridko razočarani. Obrnili so se na svoje sovjetske kolege za vojaško pomoč pri zatiranju demokracije in nacionalnih nemirov, ki so takrat prevladovali v državi.
Odgovor, ki so ga prejeli, je bil kar antologijski: “Sovjetska tehnologija je pravkar poražena v Iraku (zalivska vojna). Zahod je tehnološko pred nami za eno generacijo. Sami vam ne moremo pomagati, ker se bojimo, da bo razpadla tudi Sovjetska zveza. Delaj kar hočeš.”
Putin ne bo preživel
Dejstvo je, da je bil Irak opremljen predvsem s sovjetsko vojaško opremo. Vladimir Putin, kot dolgoletni obveščevalec KGB, je moral vedeti za sestanek, tako kot je gotovo vedel, kakšen odgovor so sovjetski generali dali svojim jugoslovanskim kolegom. Ko je začel napad na Ukrajino, je od teh dogodkov minilo 30 let. Tehnologija in taktika ruske vojske se nista bistveno spremenili. Helikopterji, letala, tanki in drugo orožje so bili zasnovani v času sovjetskega imperija. Rusija uporablja nekaj najnovejše tehnologije, to je res. Tokrat je bila predlagana nova analogija: imela jih je tudi nacistična Nemčija od leta 1944, tu pa si Ruska federacija in nacistična Nemčija podajata roke: orožja je bilo premalo in prišlo je prepozno.
Kaj je spodbudilo Vladimirja Putina, visokega obveščevalca, da je napadel Ukrajino, glede na to, kar smo pravkar povedali, ni jasno. Vedel je, da so z zahodnim orožjem na dolgi rok možnosti za zmago nične. Moral pa je tudi vedeti, da je zelo verjetno, da Zahod njegove invazije ne bo mirno prenašal. Sam Putin je vedno govoril, da si želi obnovitve Sovjetske zveze. Ni jasno, od kod mu ta ideja. Jasno pa je, da so njene žrtve Ukrajinci. Danes vse kaže, da bodo preživeli posebno vojaško operacijo. A vse kaže tudi na to, da Vladimir Putin tega ne bo preživel. Razen če se zgodi čudež, tisti v politiki pa se običajno ne zgodijo.
Boštjan Marko Turk, univerzitetni profesor, član Evropske akademije znanosti in umetnosti