80 let od osvoboditve Auschwitza: Spomin na grozote, ki ne smejo biti pozabljene
Pred 80 leti so se odprla vrata največjega in najzloglasnejšega koncentracijskega taborišča Auschwitz-Birkenau. Tega dne, 27. januarja 1945, so vojaki sovjetske Rdeče armade odkrili prizore nepredstavljivega grozodejstva – več kot 1,1 milijona mrtvih, med njimi tudi okoli 1300 Slovencev. Po poročanju MMC RTV SLO so prizori pretresli tudi najbolj izkušene vojake.
Ob prihodu sovjetskih vojakov so taboriščniki, ki so jih nacisti zaradi oslabelosti pustili za seboj, sprva mislili, da so pred njimi duhovi. Njihov prihod v belih zimskih uniformah je bil nadrealističen prizor, ki ga opisuje zgodovinar in direktor Sinagoge Maribor Boris Hajdinjak. “Ti vojaki so bili navajeni videti marsikaj grozljivega, a česa takega si niso mogli predstavljati,” je povedal za MMC RTV SLO.
Po osvoboditvi so se sovjetska vojska in poljska vlada nemudoma lotili evidentiranja dokazov. Ključen vir o teh grozotah je bil sovjetski dokumentarni film o osvoboditvi Auschwitza, v katerem so dokumentirali stanje taborišča – trupla, porušene krematorije in preživele, med njimi tudi znanega hrvaškega pričevalca Olega Mandića.
“Tovarna smrti” z nepredstavljivimi razsežnostmi
Koncentracijsko taborišče Auschwitz so nacisti vzpostavili maja 1940 na jugu okupirane Poljske, blizu mesta Oswiecim. Po poročanju MMC RTV SLO je bila izbira lokacije strateška: dostop do prometnih povezav, bližina rudnikov in oddaljenost od potencialnih bombardiranj. Čeprav so ga sprva zasnovali kot delovno taborišče, je Auschwitz hitro postal simbol sistematičnega uničevanja ljudi.
Posebej grozljiva je bila selekcija ob prihodu taboriščnikov. Tiste, ki so bili prešibki za delo, so poslali neposredno v plinske celice. Po poročanju MMC RTV SLO so dnevno usmrtili več tisoč ljudi, trupla pa so upepeljevali v krematorijih, ki so delovali brez prestanka.
Barake za taboriščnike so bile prenatrpane, hrana pičla, razmere pa nečloveške. Taboriščniki so trpeli zaradi bolezni, težaškega dela in brutalnih kazni. “Kdor je na apel zamudil, je bil strogo kaznovan, pogosto do smrti,” se glasi eden od zapisov preživelih.
Slovenci v Auschwitzu: zgodovinska razstava in pričevanja
Auschwitz je bil usoden za številne Slovence. Od 2600 Slovencev, deportiranih v taborišče, jih je okoli 1300 tam umrlo. Kot poudarja Hajdinjak, ki je za MMC RTV SLO prispeval več podrobnosti, je Auschwitz eno največjih pokopališč slovenskih žrtev druge svetovne vojne. Razstava “Tu se je smrt utrudila do smrti…”, ki je bila od leta 2020 gostovana v različnih krajih Slovenije, obuja spomin na te grozljive dogodke.
Razstava bo v prihodnjih tednih na ogled v Gorenjskem muzeju v Kranju, nato pa bo gostovala tudi v Središču ob Dravi, Radljah ob Dravi in Goriškem muzeju. V katalogu razstave Hajdinjak poudarja, da Slovenci sprva niso poznali razsežnosti taborišč, kot je bil Auschwitz. “Slovenci niso vedeli za Auschwitz, dokler se tam niso znašli. Pojem taborišč je bil znan, a predstava o plinskih celicah in množičnem uničevanju ne,” je dejal.
Simbol holokavsta in neizbrisljivega trpljenja
Po podatkih je bilo v Auschwitz deportiranih okoli 1,3 milijona ljudi, od katerih jih je 1,1 milijona tam umrlo. Med žrtvami je bilo 960.000 Judov, kar pomeni, da je Auschwitz postal simbol holokavsta, genocida nad evropskimi Judi med drugo svetovno vojno. “Tu se je smrt utrudila do smrti in uresničil biblijski pekel,” je Auschwitz opisal slovenski interniranec Lojze Krakar.
Posebnost taborišča je bila tetoviranje taboriščnih številk, ki so jih nacisti vtetovirali na podlahti registriranih taboriščnikov. Hajdinjak pojasnjuje: “Šlo je za razčlovečenje, taboriščnik ni imel imena, bil je le številka.” Grozljivo je, da številni niti te številke niso dobili, saj so bili takoj po prihodu usmrčeni.
Po poročanju MMC RTV SLO je realnost taborišča opisal tudi preživeli Oleg Mandić, ki je bil zaprt kot otrok in je bil zadnji preživeli, ki je zapustil Auschwitz. Njegova pričevanja razkrivajo neizmerno krutost in nečlovečnost tega kraja. “Štirje krematoriji so delali 24 ur na dan. Na dan so zažgali štiri tisoč ljudi …,” je dejal v enem od intervjujev.
Spomin na Auschwitz in grozote holokavsta mora ostati živ. Zgodovinski viri, razstave in pričevanja so ključni, da se takšni zločini nikoli več ne ponovijo. Auschwitz ni le simbol trpljenja milijonov, temveč tudi opomin človeštvu.
Portal24; Foto: Portal24