Slovenska drugačnost – moti jih ime Jezusovo
Zgodovinski prostor Slovencev, to je tisto, kar nas je oblikovalo v to, kar smo, je vezan na tri narode, s katerimi smo si delili usodo. To so Hrvati – z njimi imamo najdaljšo mejo in marsikaj (morda največ?) skupnega – nato Avstrijci in naposled Italijani. Pričakovali bi, da smo jim Slovenci tudi politično podobni, a tu bi se ušteli. No, tu so še Madžari.
Hrvaška desnosredinska opcija je ravnokar zabeležila novo zmago. HDZ je v prepričljivem vodstvu ob hudem porazu SDP (dvojčica slovenskih Socialnih demokratov), izreden uspeh pa je doseglo tudi Domovinsko gibanje, saj je prišlo na tretje mesto. V Avstriji je prav tako na oblasti desnosredinska opcija, konkretno Ljudska stranka. Kako je z Italijo, vemo: včasih je bil Berlusconi, danes so tu Bratje Italije, ki tudi vodijo vlado. Madžarska je zgodba zase: tam Orbanova stranka ne more drugače, kot da si sama na volitvah odreže skoraj dvotretjinski del zmagovalne pogače.
Slovenija je v tem smislu popoln tujek
Slovenija je v tem smislu popoln tujek, pač glede na okolje, v katerem so se oblikovali sosedski narodi, ki bi morali, po logiki stvari, določiti tudi družbeno-političen utrip v domovini. A je vse postavljeno na glavo. Slovenske politične elite tiho upajo na zmago ruskega orožja v Ukrajini, se nadalje navdušujejo nad napadom Irana na Izrael, pa spet jadikujejo ob tako imenovanih “palestinskih žrtvah”, ne vedoč, da so vsi Palestinci najprej žrtve Hamasa (in Hezbolaha). V Sloveniji je brutalen antisemitizem dobil domovinsko pravico v medijih, da o večinskem razpoloženju znotraj vladnih strank ne izgubljamo besed. Tu je še skoraj notorično sovraštvo do Združenih držav Amerike, dežele z uveljavljeno demokracijo in širokim standardom spoštovanja posameznikovih pravic, predvsem tistih, ki zadevajo človekovo ustvarjalnost na gospodarskem ali drugem področju.
Pri nas – v nasprotju od ZDA – podjetnike z bajoneti naganjamo v morje. Če bi se tako izražal nekdo v našem sosedstvu (ali onkraj luže), bi ga zaprli, najverjetneje najprej – preventivno! – v kakšno ustanovo, ki se peča s problemi duševnega zdravja. Rdečih zvezd je toliko po državi, da bi si tujec mislil, kako je zašel v kakšno veliko trgovsko središče, v katerem je vse usmerjeno v promocijo piva Heineken. To ima namreč za zaščitni simbol peterokrako v škrlatni barvi.
Težko boste Avstrijcu, Italijanu – da o Čehih, Poljakih, baltskih narodih in drugih ne govorimo, kajti tam je ta simbol totalitarizma prepovedan – racionalno razložili, da rdeča zvezda ne služi čaščenju piva, temveč nasprotno: z njo se slavi “zmaga” v državljanski vojni, v kateri so pobili okoli 20.000 domačih fantov, četrt milijona državljanov pa pognali v ekonomsko ali politično emigracijo. Za narodno telo so tako za vselej izgubljeni. Če pa bi to razlagali v Ameriki, bi tam preprosto dejali, da smo malo čez les. Noben narod, ki da nekaj nase, s svojimi pripadniki ne počne česa podobnega.
Drugačnost
In še zadnji dokaz naše “drugačnosti” (beri otroškosti oz. infantilnosti). Ko je nekdo z barvo, ki sicer “krasi” peterokrako, na nekaj kamnov napisal ime Jezus, se je zganila Slovenska škofovska konferenca. Ta je izvedla harakiri, kakršnemu še nismo bili priča. Distancirala se je namreč od imena Jezus in pribila: “Tovrstna dejanja (pisanje imena Jezus, op. B. M. Turk) niso primerna.” (vir) Slovenske škofovske konference očitno ne motijo skalni skladi, v katerih se izrisuje ime največjega krvnika na tem prostoru – Tita (Sabotin). Ne motijo je množice grafitov, ki grozijo kristjanom in jih žalijo. Ne moti jih splošna protikrščanska klima, ki veje iz vseh večinskih medijev. Zoper to ne protestirajo, vsaj sistematično in z malo odločne volje ne. A moti jih ime Jezusovo.
Motivi, ki se sprehajajo po glavah teh ljudi, so običajni pameti nerazumljivi oz. nedosegljivi. In uganka. Kako da od vseh zborovalcev na SŠK ni bilo enega, ki bi postavil elementarno vprašanje. Namreč, čemu se nam je, SŠK, pa sploh treba opredeljevati do napisov? Pustimo preprosto, da gre to mimo. Kako je že učil davni latinski pregovor: če bi molčal, bi ostal filozof. Tako pa… več na Požareport.
* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura moči in Faktor)
Portal24; Foto: Zajem zaslona