Preteklost, breme ali izziv prihodnosti? Če bi še enkrat živel…
Vsak človek ima svojo preteklost in sedanjost, ima svojo pot, po kateri hodi. In veliko stranpoti, ki jih večkrat ni vesel. Zato si vsi večkrat želimo, da bi za nazaj kaj spremenili. Blagor tistim, ki sprejmejo pot preteklosti z vedrino in veseljem in jo uspejo postavili na svoje mesto ter se z njo ne obremenjujejo. So tudi ljudje, ki nikakor ne morejo sprejeti preteklosti in jih tudi ovira na poti v prihodnost.
Ljudje mislimo in si predstavljamo, da bi drugače živeli, če bi dobili še eno priložnost hoditi po svoji življenjski poti. Ali bi res kaj spremenili, če bi še enkrat lahko živeli svoje sedanje življenje? Če bi imeli isto pamet, kot smo jo imeli v preteklosti, bi bilo res kaj drugače? Pravijo, da bi morda kaj spremenili, a večina bi delala iste napake še enkrat. Profesor dr. Anton Trstenjak je v knjigi Ko bi še enkrat živel (Mohorjeva družba, Celje, 1986) zapisal, da je vsakemu položeno v zibelko, kako bo živel in kako bo potekalo življenje.
Sprejeti preteklo pot, kot enkratno danost in edinstvenost. Ko rečemo, da je tako moralo biti, povemo, da so vse naše odločitve in način življenja v preteklosti del našega življenja, naše poti. Tudi če so bile napake, si ne jemljimo dostojanstva, ampak se ob njih zamislimo. Postavimo si vprašanje, kaj smo se naučili iz preteklosti, ki je naša učiteljica za prihodnost. Kaj pa, če še vedno ponavljamo iste napake? Je naš proces učenja zastal? Smo obtičali? Ne moremo naprej, čeprav objokujem preteklost, istočasno pa se je oklepamo s tem, ko jo neprestano obujmo. Takih je, žal, veliko, ki se ves čas vračajo nazaj in odpirajo rane, ki so jim jih povzročale stare napake. Jim ne dovolijo, da bi se zacelile. Obtičijo, so nesrečni in zbolijo.
Sprejeti svoje lastne napake
Poznam ljudi, ki so veliko let potrebovali, da so sami sebi odpustili in našli v sebi mir. Prijatelj se je zaradi prevelike hitrosti ponesrečil in tako je v svojih najboljših letih postal invalid. Dolgo je potreboval, da je sprejel svoje lastne napake, kot tudi trnjevo pot, da je lahko začel novo življenje, sprejel popolnoma novo situacijo, nov način življenja. Danes živi z vsemi možnostmi, ki so mu dane. Občudujem ga in vidim, kako mu uspeva živeti polno in kvalitetno, in tudi drugim daje zgled.
Poznam ljudi, ki so zaradi zasvojenosti dobesedno zapravili življenje. Bili poročeni, a so žene zbežale, otroci se razkropili. Vse so izgubili. Pri mnogih ni poti nazaj. Poznam mladega gospoda, poročenega, zasvojenega z alkoholom, ki se je odločil in šel na zdravljenje, ker bi sicer izgubil družino. Danes je nov človek. V času, ko je začel živeti abstinenčno, je spremenil pogled na svet in življenje. Spremenil je odnos do sebe.
Prehodil je trnjevo pot, da je premagal zasvojenost, si odpustil preteklo neprimerno obnašanje in da se je lahko tudi bližnjim opravičil. Ko danes gleda nazaj se zaveda, da tudi težka pot prinese bogate izkušnje in novo življenje. Ni enostavno ovrednotiti težke poti zasvojenosti. Ves trud je bil poplačan z novim življenjem. Žena se je vrnila, otroci so vzpostavili lep odnos z očetom. Sam danes pravi, da mu gotovo ni pot popivanja v ponos, a se je vedno spomni zato, da se zave, kaj vse bi mu lahko vzela, če bi nadaljeval z alkoholizmom. Ta zgodba ima srečen konec. Poznamo tudi zgodbe zasvojenosti, ki se končajo s prerano smrtjo ali hudimi boleznimi.
Narediti korak naprej
Najhuje je, ko, zaradi napak v preteklosti, ljudje ne morejo narediti koraka v prihodnost. Nekateri samim sebi ne morejo odpustiti. Pot odpuščanja je v resnici pot garanja in je potrebno v sebi obuditi veliko ljubezni do samega sebe. Z vsako novo napako, se naša samozavest zmanjša in sami sebe hitro spet ne cenimo dovolj. Potrebno je sprejeti svoje napake in še vedno ohraniti ljubezen do sebe. Ni dobro, da nam slabo obdobje v življenju vzame dostojanstvo.
Po prometni nesreči, ki jo je mladi voznik zakrivil zaradi prehitre vožnje in še pod vplivom alkohola, je moral na prestajanje kazni. Po odsluženem zaporu si je fant zelo prizadeval, da ni živel z občutki krivde in z zelo skromno samopodobo. Uspelo mu je s pomočjo terapevta, še bolj pomembno pa je bilo, da mu je pomagalo njegovo dekle, ki je postalo njegova žena. Veliko sta se pogovarjala. Doživetje ljubeznivega odnosa je dalo fantu in možu močno samopodobo. Ljubezniv odnos ga je spremenil in oblikoval. Terapevt in žena sta mu pomagala vrniti ljubezen do sebe.
V naših življenjskih zgodbah, kjer delamo napake, je pomembno, da se jih zavemo, in da nas napake učijo. Priznati napake je znak osebne zrelosti in tudi želje po spremembi in rasti. Ni enostavno priznati svojih napak, je pa edina pot, da se začnemo osebno vzgajati in tako lahko spremenimo pogled na življenje.
Ne obsojajmo
Imejmo pravi odnos do vseh, ki so delali take napake, ki so povzročile hude tragedije. V mnogih primerih takih ljudi ne sprejemamo več. Javni linč je pogost. Pazimo na to, kakšen odnos imamo do vseh, ki so, hote ali nehote, storili nekaj slabega. Zelo hitro se pridružimo skupini tistih, ki obsojajo, napadajo in dobesedno hočejo takšne ljudi izriniti iz družbe. S takšnim načinom jim vzamemo prav to, kar najbolj potrebujejo za svojo ozdravitev. Odvzamemo jim ljubezen in spoštovanje. Tak naš pristop jih potisne v praznino in osamljenost.
Poskušajmo se vživeti v kožo tistih, ki so naredili neko napako. Že napake same nas kaznujejo. Notranje stiske in bolečine so velike in kdo ve, kaj vse se dogaja v takem človeku. Potem pa še mi s prstom kažemo nanj. Občutki manjvrednosti, zapuščenosti so močni in uničujejo samopodobo. Ali imamo toliko spoštovanja in sočutja, da bi take ljudi znali vseeno sprejemati in bi se izogniti slabemu mnenju ali blatenju? Ali namesto tega raje rečemo, naj mu Bog pomaga, naš prezir pa ostaja? Vsak človek, ki ima težko preteklost, ima pravico, če si za to prizadeva, da ponovno zaživi dostojno in dostojanstveno življenje.
Ko smo prišli na svet, smo s seboj prinesli tudi načrt za vse, kar bomo naredili in kar bomo počeli. Charlie Chaplin je razmišljal, da smo vsi samo turisti, Bog pa je naš potovalni agent, ki nam je že začrtal naše poti, uredil rezervacije in destinacije… Zato zaupajte Bogu! V našem življenjskem paketu so uspehi, radosti, veselja, naše napake, žalosti, križi, darovi, talenti , traparije… Največja umetnost je živeti z vsem tem in v vsem tem najti pravo pot in s tem tudi mir, modrost in srečo.
Benedikt Lavrih
Portal24; Foto: Osebni arhiv