Od atomskih bomb do mikrovlaken: Lekcije iz naših izumov
V modi moramo obravnavati nenamerne posledice naših inovacij, preden nam uidejo iz rok, piše Shelley Rogers. Letos poleti so gledalci množično spremljali film Oppenheimer o človeku, ki je izumil atomsko bombo.
Film je pretresljiv opomnik na nenehno prizadevanje človeštva, da bi premikalo meje znanosti in tehnologije. To prizadevanje je pripeljalo do pomembnih inovacij. Ti dosežki nas varujejo, podaljšujejo našo življenjsko dobo ter krepijo naše komunikacijske metode in vsakodnevno udobje. Nesporno so spremenili naš svet na bolje.
Atomska bomba je imela ključno vlogo pri zaključku druge svetovne vojne. Nekateri znanstveniki trdijo, da je rešila številna življenja. Vendar pa je njena uporaba v Hirošimi in Nagasakiju povzročila veliko smrtnih žrtev. Ta ključni trenutek je pomenil začetek jedrske dobe, ki je vedno prisotna senca potencialne katastrofe.
Nujna dilema ostaja: Kako pogosto rojevamo izume, ne da bi v celoti razumeli njihove dolgoročne posledice? Nekatere od teh stvaritev se sprva zdijo blagodejne, sčasoma pa se pokaže njihova nevarna narava.
Leta 1951 predstavljena poliestrska oblačila so bila hvaljena zaradi svoje sposobnosti, da so sveža tudi po 68 dneh nošenja brez vzdrževanja. Takrat je le malokdo lahko napovedal množično prekomerno proizvodnjo ali morebitni vpliv na okolje.
Danes je kar 69 odstotkov naših tkanin izdelanih iz plastičnih mas na osnovi nafte. Polietilen tereftalat se tehnično imenuje poliester. Akril se imenuje poliuretan, poliheksametilen adipamid pa je splošno znan kot najlon. Poleg tega je spandeks znanstveno opisan kot kopolimer polieterja in poliuretana.
Mikrovlakna: nevidni ekološki vpliv pranja oblačil
Vsakič, ko peremo, v naše vodne poti vstopi na tisoče drobnih delcev tkanin, velikih 5 mm ali manjših. Vsako leto naši pralni stroji v oceane prispevajo 500.000 ton teh mikrovlaken. Ker je proizvodnja oblačil od začetka leta 2000 narasla na 100 milijard oblačil na leto, je vpliv teh drobnih delcev vedno večji. Od 171 bilijonov mikroplastike v oceanih je 35 odstotkov mikrovlaken iz naših oblačil. Ker se bo proizvodnja poliestrskih vlaken v naslednjem desetletju predvidoma povečala za 47 odstotkov na 92 milijonov ton, se lahko ta problem samo še poslabša.
Medtem ko se mnogi zavedajo, da so se morske želve zadušile s plastičnimi vrečkami ali da so se ribe zapletle v najlonske mreže, se o obsežnem vplivu mikrovlaken na morske ekosisteme še vedno premalo govori.
Ko ta mikrovlakna vstopijo v naše oceane in morja, se ujamejo v prebavilih zooplanktona, školjk, rakov in koralnih polipov. To so temeljne vodne vrste na dnu prehranjevalne verige, njihovo zdravje pa vpliva na celoten morski ekosistem.
Nedavne študije kažejo, da kopičenje teh vlaken negativno vpliva na življenje v morju. To kopičenje povzroča genetske poškodbe, oksidativni stres in vedenjske spremembe. Poleg tega povzroča zmanjšano plodnost, težave pri razmnoževanju in nenazadnje povečano stopnjo umrljivosti.
Še huje, številna mikrovlakna so prevlečena s škodljivimi kemikalijami, kot so azobarvila in obdelave, zaradi katerih se oblačila ne gubajo, so odporna na madeže in vodoodbojna. Ti postopki vključujejo strupene snovi, kot so perfluorirane spojine (PFC), BPA in ftalati.
Vpliv mikrovlaken na zdravje in okolje
Mikrovlakna po naših oceanih niso le onesnaževalci, ampak se vežejo tudi na druge škodljive snovi. Postanejo prenašalci obstojnih organskih onesnaževal, kot sta DDT in poliklorirani bifenili, ter težkih kovin, kot so živo srebro, svinec in kadmij.
Komunalne čistilne naprave (ČN) zajemajo veliko teh mikrovlaken v “biološko trdno” blato. Ko se te trdne snovi ponovno uporabijo kot gnojilo na kmetijskih zemljiščih, žal vnesejo tako mikrovlakna kot toksine, ki so jih absorbirale. V tleh lahko ta onesnaževala povzročijo velike motnje v kopenskih ekosistemih. Vplivajo na zadrževanje vode v rastlinah, negativno vplivajo na talno bioto in ovirajo kroženje hranil. Poleg tega imajo še druge škodljive učinke.
Marca 2022 so raziskovalci Svobodne univerze v Amsterdamu prišli do zaskrbljujočega odkritja. Mikrovlakna, za katera je že znano, da so prisotna v naših pljučih, črevesju, srcu, posteljici in materinem mleku, so našli tudi v naših krvnih tokovih.
Zato se postavlja vprašanje: Kako ti delci vplivajo na naše zdravje?
Prve študije o vplivu mikroplastike na zdravje so se začele leta 2009, v zadnjih nekaj letih pa se je število raziskav povečalo. Znanstveniki zdaj iščejo odgovore na pereča vprašanja. Na primer, ali lahko mikrovlakna prodrejo skozi možgansko pregrado pri dojenčkih? Ali sprožajo belo krvno sliko in povzročajo kronična vnetja? Ali lahko prispevajo k boleznim srca in ožilja ali celo vplivajo na plodnost? Natančni učinki še vedno niso znani.
Čeprav so mikroplastika in obstojne kemikalije, ki jih prenašajo, nepreklicno vgrajeni v naše okolje, obstaja kanček upanja za rešitve.
Mikroplastika iz naših oblačil in obstojne kemikalije, ki jih prenašajo, predstavljajo okoljski izziv. Vendar se pojavljajo rešitve.
Francija je leta 2020 predpisala, da morajo biti vsi novi pralni stroji do leta 2025 opremljeni z mikrofiltracijo. Če bo kalifornijski zakon AB 1628 sprejet, bo država določila podoben cilj do leta 2029, o podobnih ukrepih pa razmišljajo tudi druge države.
Vloga filtrov za pralne stroje
Razširjenost mikroplastike je zaskrbljujoča posledica človeških inovacij, vendar je zdravilo jasno: gospodinjski in industrijski pralni stroji morajo biti opremljeni s filtri iz mikrovlaken. Takšni filtri lahko zadržijo več kot 90 % mikrovlaken iz oblačil, s čimer se bistveno omeji količino, ki konča v čistilnih napravah za odpadne vode in širšem okolju.
Vendar samo filtri niso rešitev. Oblačilna industrija mora z inovacijami oblikovati oblačila, ki oddajajo manj vlaken. Izobraževanje potrošnikov je ključnega pomena: oblačila bi morala biti označena z oznako, ki označuje njihovo sposobnost izločanja vlaken, in s smernicami za nego, da bi se to zmanjšalo. Pomemben korak je tudi zakonodaja, kot je newyorški zakon o modi, katerega cilj je urediti prekomerno proizvodnjo in odpadke hitre mode.
Modni svet mora nujno omejiti škodljive stranske produkte naše ustvarjalnosti, preden bo prepozno.
Shelley Rogers je modna direktorica pri EARTHDAY.ORG, ki ima ključno vlogo v globalnih okoljskih gibanjih.
Vir foto: Pixabay