Novih šest let Putina – Kakšne bodo globalne posledice?
Ta konec tedna v Rusiji potekajo predsedniške volitve, ki znova postavljajo dolgoletnega voditelja, Vladimirja Putina, v središče pozornosti. Putin, ki je Rusiji vladal že od časov Josifa Stalina dalje, bodisi kot predsednik bodisi kot premier, stoji pred pridobitvijo novega šestletnega mandata.
Vladimir Putin, ki se pripravlja na nadaljevanje svoje vladavine, sproža številna vprašanja o prihodnosti Rusije in njenem vplivu na globalni oder. Značilna avtoritarna narava Putinovega režima, obremenjena s pritiski na nasprotnike, zapiranji in celo likvidacijami, skupaj z vojno v Ukrajini in grožnjami z jedrskim orožjem, postavlja pod vprašaj nadaljnjo smer ruske politike.
Na predsedniških volitvah se Putinu formalno zoperstavljajo trije kandidati: Nikolaj Kharitonov iz Komunistične partije, Leonid Slutski iz ultranacionalistične LDPR in Vladislav Daponkov iz liberalne stranke Novi ljudje. Kljub temu je splošno prepričanje, da nobeden od njih ne predstavlja resne grožnje Putinovi prevladi. Ruski režim je že pred volitvami zavrnil kandidature več opozicijskih kandidatov, ki so izražali nasprotovanje ruski politiki, med njimi najbolj znano Borisa Nadeždina.
Legitimnost in pravičnosti volitev
Zunanji analitiki in opazovalci volitev izražajo skepticizem glede legitimnosti in pravičnosti volitev. Denis Avdagić, zunanjepolitični analitik, jih označuje za “fejk” in dvomi o njihovi pristnosti kot volitev. Nekdanji veleposlanik v Moskvi, Božo Kovačević, napoveduje, da bo Putin prejel do 80 odstotkov glasov, kar kaže na pomanjkanje resnične konkurence in pluralnosti v političnem prostoru Rusije.
Vprašanja o Putinovi prihodnji politiki ostajajo odprta. Ali bo nadaljeval z agresivnim pristopom ali bodo na obzorju bolj spravljivi toni, še posebej v odnosih do Ukrajine in mednarodne skupnosti? Prav tako ostaja neznanka vpliv morebitne vrnitve Donalda Trumpa na ameriško predsedniško mesto na rusko-ameriške odnose. Ruska opozicija in družba se soočata s težkim bojem za svoj glas v režimu, ki vse bolj utrjuje svoj avtoritaren primež.
Nesporni voditelj
Na predsedniških volitvah v Rusiji, ki se odvijajo tudi na zasedenih ozemljih Ukrajine, se Vladimir Putin predstavlja kot nesporni voditelj, ki zagovarja pravilnost svoje politike tako doma kot v Ukrajini. Putin trdi, da zahodne sankcije niso omajale ruskega gospodarstva in poudarja gradnjo multipolarnega sveta brez vodilne vloge ZDA. Obenem poudarja približevanje državam, kot so Kitajska, Iran, Severna Koreja ter številnim afriškim in latinskoameriškim državam.
Kljub temu, da so volitve predstavljene kot formalnost, Putin želi pokazati, da v njegovi Rusiji ni prostora za kritike, vključno s številnimi nasprotniki režima, ki so bili zadušeni ali celo umorjeni. Svojo kandidaturo je napovedal na dogodku v Kremlju, kjer je počastil ruske vojake, vključene v boje v Ukrajini, s čimer želi volitve uporabiti kot sredstvo za legitimizacijo svoje odločitve o vojni.
Cilj volitev in kampanje
Moskovski profesor Andrej Kolesnikov je za Guardian povedal, da volitve služijo kot potrditev podpore elite avtoritarnemu voditelju, kot je Putin. Cilj volitev in kampanje je tudi zagotoviti, da politični establišment vidi javno podporo Putinu, kljub lanskemu uporu skupine Wagner in Jevgenija Prigožina. Za Putina je morda pomembnejša višja volilna udeležba kot sam odstotek osvojenih glasov.
V Ukrajini so se razmere zaostrile pred volitvami, ko so ukrajinske sile napadle ruske rafinerije in infrastrukturo, ruski partizani pa so izvajali gverilske napade. Obstaja strah, da bi Putin lahko odgovoril z intenziviranjem napadov na Ukrajino, kar bi lahko vključevalo brutalnejše napade na civilne cilje. Tako Denis Avdagić kot Božo Kovačević opozarjata, da povečanje obsega napadov in ohranjanje intenzivnosti bojev v Ukrajini zahtevata dodatno mobilizacijo ruskih vojakov. Kovačević trdi, da so predvolilne obljube o izogibanju dodatni mobilizaciji zgolj taktiziranje, saj stalne sile ne morejo vzdrževati nenehnih bojev brez svežih enot.
Mir pod Putinovimi pogoji
Božo Kovačević izpostavlja, da je Vladimir Putin že dolgo pripravljen na pogajanja z Zahodom, ki bi pomenila konec oboroževanja Ukrajine in neko obliko ruskega nadzora nad Ukrajino. Po Kovačevićevem mnenju je bila priložnost za uresničitev Minskih sporazumov, ki so vključevali avtonomijo za Doneck in Lugansk ter priključitev Krima k Rusiji, zamujena zaradi evropskih držav, ne zaradi Rusije. Sporazume so podpisale Francija in Nemčija ter jih potrdil Varnostni svet ZN, a so bili nato opuščeni, kar je priznala tudi Angela Merkel, češ da je šlo le za kupovanje časa za Ukrajino. To po Kovačevićevih besedah ne opravičuje ruske agresije, a otežuje situacijo za Ukrajino.
Denis Avdagić dodaja, da so vse možnosti za pogajanja še vedno odprte, vključno z vrnitvijo na stanje pred 24. februarjem. Poudarja, da bo reševanje konflikta trajalo leta, morda celo desetletja, saj Ukrajina želi odpraviti sovjetski in ruski pritisk, a spremembe ne morejo nastopiti čez noč.
Evropa ima dovolj moči
Ob morebitni ponovni izvolitvi Donalda Trumpa, ki trdi, da bi vojna v Ukrajini takoj končala, če bi postal predsednik, Avdagić meni, da ima Evropa dovolj moči, da ohrani svojo samostojnost, ne glede na Trumpove obljube ali grožnje. Trumpova izjava, da bi pustil Putinu, “da dela, kar hoče”, če članice Nata ne bi namenile več sredstev za obrambo, je zlasti razburila Evropo, vendar Avdagić meni, da Trumpov prihod ne bi takoj spremenil situacije v Ukrajini ali dinamike znotraj Nata.
Kovačević dodaja, da bi morebiten dogovor med Trumpom in Putinom lahko prinesel premirje, a opozarja, da bi tak dogovor, sklenjen brez posvetovanja z Ukrajinci, njim vsilil premirje neznanega značaja. V primeru ponovne izvolitve Joeja Bidna pa Kovačević pričakuje nadaljevanje zahodne pomoči Ukrajini brez vidne rešitve za poštene pogajanja med Ukrajino in Rusijo.
Nadaljevanje represije v Rusiji. Kdo po Putinu?
Božo Kovačević opozarja na nadaljevanje represije nad ruskimi državljani in primerja trenutne metode Vladimirja Putina s tistimi iz obdobja stalinizma. Kljub temu meni, da dolgoročna vzdržnost takšnega sistema morda ni zagotovljena, saj ruska zgodovina kaže, da absolutni in avtoritarni vladarji pogosto končajo strmoglavljeno v revolucijah. Vendar pa takšen razplet v bližnji prihodnosti ne izgleda verjeten.
Denis Avdagić izpostavlja, da je težko pričakovati, da bodo opozicijski aktivisti, kot sta Julija Navalna in Boris Nadeždin, uspešni v svojih prizadevanjih za preoblikovanje ruske družbe in škodovanje Putinovemu režimu, saj je rusko prebivalstvo močno pod vplivom Putinove vladavine.
Po Kovačevićevem mnenju ruska opozicija ne bo imela dostopa do vej oblasti, medtem ko Putinova oligarhija ostaja vodilna sila, ki bo na koncu določila Putinovega naslednika. Izpostavlja dve možnosti za prenos moči: ali bo Putinova klika imenovala naslednika ali pa bo do tega prišlo z državnim udarom. Kljub temu trenutno še ni jasno, kdo bi lahko bil naslednik na čelu Ruske federacije.
[Vir: IndexHr]; Portal24; Foto: Posnetek zaslona