Meloni na komemoraciji v Bazovici: Boj proti ‘neodpustljivi tišini’ o tragediji foib in eksodusa Italijanov
[Hina]
V Bazovici pri Trstu, kjer stoji nacionalni spomenik žrtvam fojb, je italijanska premierka Giorgia Meloni izrazila globoko kritiko dolgoletne “neodpustljive tišine” o tragediji Italijanov, ki so jih med drugo svetovno vojno in v povojnem obdobju pobijali jugoslovanski partizani. Ob tem pomembnem dogodku, ki je bil del obsežne komemoracije, je Meloni poudarila, da je že kot otrok obiskovala ta kraj in zdaj, kot odrasla in v vlogi premierke, želi enkrat za vselej razkriti resnico o fojbah in eksodusu Italijanov iz območij, kot so Istra, Dalmacija in Julijska krajina.
V svojem govoru je Meloni izpostavila, da Italija od leta 2004 vsako leto 10. februarja praznuje dan spomina na žrtve fojb in eksodusa, da bi končno priznala in obeležila to boleče poglavje svoje zgodovine. Premierka je kritizirala tišino, ki je desetletja obdajala te dogodke, ter izrazila obžalovanje in prošnjo za odpuščanje v imenu italijanskih institucij.
Meloni je ob tem poudarila, kako so se Italijani z območij, kot so Istra, Dalmacija in Reka, odločili zapustiti vse, da bi ohranili svojo identiteto pred grožnjami in zatiranjem Titovih komunistov. Na dogodku so bili prisotni tudi visoki uradniki, med njimi podpredsednik vlade in minister za zunanje zadeve Antonio Tajani ter minister za kulturo Gennaro Sangiuliano, ki so skupaj z Meloni položili vence in izrazili spoštovanje do žrtev.
Zid molka in pozabe
Tržaški župan Roberto Dipiazza se je zahvalil za pobude, kot je predlog o odvzemu državne nagrade Josipu Brozu Titu, kar je znak prizadevanj za pravično obravnavo zgodovinskih dejstev. Poleg tega je italijanski predsednik Sergio Mattarella opozoril na “zid molka in pozabe”, ki obdaja trpljenje na tisoče Italijanov, ubitih v fojbah ali prisilno izgnanih iz svojih domov.
Mattarella je ob tem poudaril, da sta Fojba Bazovica in tržaška Rižarna, nacistično koncentracijsko in uničevalno taborišče, simbola totalitarne katastrofe, ki sta pustila globoke rane na obmejnem območju. Rižarna predstavlja rasizem ter ideološki in nacionalistični fanatizem, Bazovica pa grozote, ki so se zgodile italijanski skupnosti.
Mattarella je umore v fojbah in eksodus Italijanov po drugi svetovni vojni označil za “bolečo travmo” za mlado italijansko republiko, ki se je soočala s težko dediščino poražene države v vojni. Po poročanju italijanske tiskovne agencije ANSA je Mattarella poudaril, da so ti dogodki predstavljali tragedijo, ki je ni mogoče pozabiti, ter izpostavil, da so poskusi pozabe, zanikanja ali omalovaževanja žalitev za žrtve in njihove družine ter povzročajo neprecenljivo škodo kolektivni zavesti ljudi in naroda.
V odziv na to boleče obdobje je desna vlada premierke Giorgie Meloni konec januarja odobrila ustanovitev muzeja, namenjenega istrskim, reškim in dalmatinskim izgnancem, ki so trpeli pod Titovo komunistično diktaturo. Kulturni minister Gennaro Sangiuliano je muzej opisal kot “zgodovinsko dolžnost”.
Raziskave o številu žrtev kažejo razlike v ocenah
Raziskave o številu žrtev kažejo razlike v ocenah. Italijanske študije navajajo, da je bilo med septembrom 1943 in koncem vojne v Istri pobitih od 500 do 700 ljudi, večinoma znanih fašistov ali lokalnih vplivnežev. Hrvaški zgodovinarji se bolj nagibajo k številkam med 200 in 350. Po vojni, od maja 1945, je bilo v kratkem postopku obsojenih ali umrlo v taboriščih od dva do štiri tisoč Italijanov, večinoma iz Trsta in njegove okolice ter iz Reke.
Ocenjuje se, da je Istro in Dalmacijo zapustilo več kot 200.000 Italijanov. Zadnje italijanske raziskave kažejo, da je med julijem 1943 in letom 1955 okoli 80 do 90 odstotkov prebivalcev italijanske narodnosti zapustilo Istro in Reko oz. Zadar, kar pomeni do 300.000 ljudi. Med njimi je bilo 188.000 avtohtonih Italijanov iz Istre in Reke, 39.700 Italijanov, naseljenih med vojnama za namene italijanizacije, in njihovi potomci, 24.000 naseljenih kot upravno in vojaško osebje in njihove družine, ter manjše število avtohtonih Slovencev in Hrvatov.
Ta zgodovinski kontekst in posledice, ki so jih povzročile te tragedije, še naprej odmevajo v kolektivni zavesti Italije in regije, pri čemer ustanovitev muzeja predstavlja korak k priznavanju in spominjanju na te boleče dogodke.
[Hina]
Foto: Zajem zaslona X,