Kaj je greenhushing in kako ga prepoznati
Greenhushing, greenshifting, greencrowding: Prepoznavanje “greenwashinga” postaja vse bolj zapleteno. Verjetno ste že seznanjeni s pojmom “greenwashing”. Ta izraz se uporablja za opis zavajajočih trditev podjetij v zvezi z njihovimi ekološkimi referencami.
Vendar pa se ta praksa z vse večjim poznavanjem javnosti vse bolj zapleteno razvija.
Več uglednih korporacij je bilo javno prepoznanih zaradi lažnih ali nepodprtih izjav v zvezi z njihovimi ekološkimi učinki. Te korporacije segajo od družbe Ryanair do družbe Shell.
V Evropski uniji je bila uvedena nova zakonodaja, usmerjena proti zavajajočim ali nepotrjenim okoljskim trditvam, ki naj bi obravnavala to vprašanje in zaščitila potrošnike. Kljub temu tržna podjetja nenehno razvijajo nove strategije za zavajanje javnega mnenja.
Te nove taktike zahtevajo razvoj novih terminologij, da bi jih bilo mogoče ustrezno prepoznati in kritizirati.
Od praks “greenshifting” do “greenhushing” je treba pozorno spremljati dva ali tri povedi. Neprofitna organizacija za finančne raziskave Planet Tracker je prepoznala šest škodljivih oblik greenwashinga. Tukaj so predstavljeni opisi in načini za njihovo prepoznavanje, utemeljeni z dejanskimi primeri.
Kaj je greencrowding in kdo v resnici stoji za zavezništvom za odpravo plastičnih odpadkov?
Greencrowding se nanaša na skrivanje v kolektivu, ki napreduje s hitrostjo najbolj počasnega izvajalca strategij ekološke trajnosti.
Organizacija Alliance to End Plastic Waste (AEPW) je v programu Planet Tracker navedena kot nazoren primer. Sestavlja ga 65 korporacij, ki so se zavezale k svetovni koaliciji z izrazitim ciljem “odpraviti plastične odpadke v okolju in ohraniti Zemljo”.
Vendar je realnost nekoliko drugačna.
Med člani so velika naftna podjetja, kot sta ExxonMobil in Shell. Vključuje tudi podjetja za plastično embalažo, kot je Sealed Air. Poleg tega je sestavljeno iz splošno znanih gospodinjskih blagovnih znamk, kot je PepsiCo. V združenju AEPW je osem od 20 največjih proizvajalcev plastičnih odpadkov za enkratno uporabo.
Poleg tega je veliko teh članov tudi del Ameriškega kemijskega sveta (ACC). ACC si aktivno prizadeva spodkopati mednarodno pogodbo Združenih narodov o onesnaževanju s plastiko.
Tako AEPW kot ACC se osredotočata predvsem na recikliranje in predelavo plastike, namesto da bi se ukvarjala z bistvom problema, to je s proizvodnjo plastike. Na svetovni ravni je stopnja uspešnosti recikliranja plastike le devetodstotna. Celo s tem omejenim poudarkom so cilji AEPW glede recikliranja v primerjavi s svetovno krizo onesnaževanja s plastiko nepomembni. Vendar pa zavezništvu tudi teh ciljev ne uspe doseči.
Podatki podjetja Planet Tracker kažejo, da so finančni cilji zavezništva podcenjeni. Prispevki članov so se v treh letih zmanjšali za 56 odstotkov.
Kaj je greenlighting in kako ga Toyota uporablja, da je videti bolj zelena, kot je v resnici?
Greenlighting (zelena luč), v okviru greenwashinga, izpostavlja podjetje, ki poudarja okolju prijazen izdelek ali delovanje. Ta strateški manever poudarja en vidik. Namen tega poudarjanja je preusmeriti pozornost od potencialno okolju škodljivih dejavnosti, ki potekajo sočasno.
Ta pojav je zlasti razširjen v avtomobilski industriji. Proizvajalci pogosto promovirajo prednosti svojih električnih vozil, ki pogosto predstavljajo nepomemben del njihove celotne proizvodnje.
Za ponazoritev: v poslovnem letu 2021 so vozila brez emisij predstavljala le 0,2 odstotka Toyotine skupne prodaje – najmanj med vodilnimi desetimi proizvajalci avtomobilov po vsem svetu. Po podatkih InfluenceMap je Toyota na desetem mestu po negativnem vplivu na svetovni ravni. Ti podatki so pridobljeni iz aplikacije InfluenceMap, ki spremlja vpliv podjetij na podnebno politiko.
Kljub temu Toyota dejavno spodbuja trajnostno pobudo z naslovom “Beyond Zero” in uporablja stavke, kot je “Prihodnost je videti električna”.
Na Toyotini spletni strani je ta taktika še dodatno ponazorjena: “Ničelne emisije niso naš cilj. Je le še en korak na naši poti elektrifikacije, da bi premagali ovire in zgradili boljšo prihodnost za vse. Onkraj emisij, onkraj omejitev, onkraj pričakovanj in onkraj ovir.”
TotalEnergies je še ena korporacija, ki se je znašla pod drobnogledom zaradi uporabe strategij zelene luči. Okoljski zagovorniki trdijo, da je promocija podnebju prijaznih pobud korporacije zavajajoča. Njihove naložbe v te pobude odtehtajo finančne obveznosti do nafte in plina.
V zadnjem času so junija 2023 v Združenem kraljestvu prepovedali oglaševanje uglednih naftnih korporacij, kot so Shell, Repsol in Petronas. Ti oglasi naj bi napihovali njihove pozitivne okoljske prispevke. Shellova kampanja #PoweringProgress je predstavljala njegove izdelke iz obnovljivih virov energije, kar je navidezno pomenilo, da predstavljajo pomemben del njegove proizvodnje energije.
Kaj je zeleni premik in kako ga družba BP uporablja, da bi osramotila potrošnike?
Greenshifting je izraz, ki se nanaša na prakso, pri kateri korporacije potrošnikom sugerirajo, da so krivi za vplive na okolje. Ta koncept je opisala organizacija Planet Tracker.
Prototipski primer tega pojava se kaže v kampanji družbe BP z naslovom “Spoznaj svoj ogljični odtis”. Ta pobuda je vključevala dva elementa: uvedbo kalkulatorja ogljika in povabilo strankam, naj izrazijo zaveze za zmanjšanje emisij. V enem od tvitov kampanje je bilo zapisano: “Prvi korak k zmanjšanju emisij je, da veste, kje ste.”
V primerjavi s tem je družba BP v zadevnem letu namenila znatna finančna sredstva za oglaševanje svojih pobud za nizkoogljično energijo in čistejše oblike zemeljskega plina. V nasprotju s temi trditvami je 96 odstotkov letnih izdatkov družbe ostalo namenjenih naložbam v nafto in zemeljski plin. Te informacije so pridobljene od skupine za varstvo okolja ClientEarth.
Nesporno je, da so emisije fosilnih goriv glavni povzročitelj globalnega segrevanja. Leta 2018 je približno 89 odstotkov svetovnih emisij CO2 izviralo iz fosilnih goriv in z njimi povezanih panog. To statistiko je poudaril ClientEarth.
Kljub tem alarmantnim podatkom se je vedno znova izkazalo, da se konglomerati, ki uporabljajo fosilna goriva, prikrito upirajo prehodu na okoljsko trajnostne prakse, čeprav se zavedajo neizbežnih nevarnosti, povezanih s podnebnimi spremembami.
Kaj je greenlabelling in kakšna je krivda podjetja Persil?
Greenlabeling (zeleno označevanje) se nanaša na tržno strategijo, pri kateri se navajajo trditve o okoljski prijaznosti ali trajnosti izdelka. Vendar se ob podrobnem pregledu te trditve pogosto izkažejo za pretirane ali napačne.
V nekaterih primerih se pri tem pristopu uporablja embalaža z ekološko tematiko, simboli narave ali jezikom, ki nakazuje okoljsko odgovornost. Tako se potrošniki prepričajo, da je izdelek okolju prijazen. V drugih primerih lahko oglaševanje ali označevanje vsebuje nejasne ali nepodprte trditve, ki kažejo na raven trajnosti, ki morda dejansko ne obstaja.
Pomemben primer te prakse je bil opazen v tržni kampanji za Persil, blagovno znamko pralnega sredstva, ki je v lasti podjetja Unilever. Zadevni oglas je bil v prejšnjem letu prepovedan zaradi takšnih zavajajočih taktik.
V kampanji “Kinder to our planet” podjetja Persil je bil oglas vprašljiv poziv k okoljski zavesti. Vključeval je tudi poziv k ukrepanju, ki je gledalce pozival k pozitivnim okoljskim spremembam. To je bilo ponazorjeno z vizualnimi podobami otrok, ki so sodelovali pri sajenju dreves in čiščenju oceanov.
Sporni vidik tega oglasa je bil v trditvah podjetja Persil glede njegove okoljske odgovornosti. Blagovna znamka je poudarila novo formulo s sredstvi za odstranjevanje madežev na rastlinski osnovi. Uporabljali so tudi reciklirane steklenice. Na koncu so pozvali k pomembnim pozitivnim spremembam za planet.
Posredoval je britanski organ za oglaševalske standarde (ASA). Podjetje Persil je obtožilo, da ni predložilo verodostojnih dokazov v podporo trditvi, da je njihov novi izdelek okoljsko bolj trajnosten kot prejšnja različica. Ukrepi organa ASA so poudarili pomen natančnih in utemeljenih okoljskih trditev v oglaševanju in trženju izdelkov.
Kaj je greenrinsing in kako ga uporablja Coca-Cola?
Greenrinsing označuje prakso, pri kateri korporacija pogosto spreminja svoje cilje, povezane z okoljem, družbo in upravljanjem (ESG), preden so ti cilji uresničeni. ESG predstavlja trojico meril, ki ocenjujejo vpliv podjetja na družbeno strukturo, ekološki sistem ter njegovo upoštevanje načel preglednosti in odgovornosti.
Ta praksa vzbuja dvom, kadar podjetja ne izpolnijo, zmanjšajo ali zamaknejo svojih okoljskih ciljev. Zaradi takšnih dejanj lahko opazovalci podvomijo o pristnosti zavezanosti podjetja tem ciljem ali o tem, ali so cilji zgolj sestavni del strateške trženjske sheme.
Takšen primer navaja organizacija Planet Tracker, ki navaja podjetje Coca-Cola, enega od največjih svetovnih onesnaževalcev s plastiko. Podjetje je postalo znano po tem, da ne le ne dosega svojih ciljev glede recikliranja, temveč tudi nenehno spreminja te cilje in jih dopolnjuje z različnimi pridržki.
V obdobju med letoma 2020 in 2022 je družba Coca-Cola znatno zmanjšala svoj cilj glede uporabe recikliranih embalažnih materialov, in sicer z ambicioznega cilja 50 odstotkov do leta 2030 na skromnejših 25 odstotkov.
V svojem najnovejšem poročilu o trajnosti je podjetje naštelo 47 različnih tveganj. Ta zajemajo širok spekter, vključno s skrbmi glede varnosti izdelkov, stroškovnimi vidiki, stavkami delavcev in zdravstvenimi vprašanji, kot je debelost, kar vse lahko prispeva k neizpolnjevanju zastavljenih trajnostnih ciljev.
Rezultat tega pristopa? Največji svetovni onesnaževalec plastike ohranja cilje recikliranja, ki so komaj verodostojni.
Kaj je greenhushing in kako ga banka HSBC uporablja v svojo korist?
Ta strategija vključuje prikrivanje okolju prijaznih ukrepov, omejevanje ozaveščenosti javnosti in odgovornosti. Gre za namerno prizadevanje, da bi se izognili nadzoru ali odgovornosti za trajnostne prakse.
Takšna podjetja, ki se poslužujejo greenhushinga, se lahko maskirajo kot “tiho vestna” in zagovarjajo odgovorne prakse, ne da bi jih odkrito oglaševala. Kljub temu pa lahko s pomanjkanjem specifičnosti nehote ustvarijo bolj okoljsko odgovorno podobo, kot je resnična.
V nedavni zgodovini sta bili v greenhushing vpleteni Blackrock in HSBC, dve znani družbi za upravljanje premoženja. Ti podjetji sta vrsto skladov iz člena 9 prerazvrstili v kategorijo iz člena 8. Skladi so usmerjeni izključno v trajnostna sredstva. Člen 8 se nanaša na sklade, ki podpirajo okoljska ali socialna merila, ne da bi si vedno prizadevali za trajnostni rezultat.
Banka HSBC je ta ukrep utemeljila kot ukrep za uskladitev s strožjimi regulativnimi normami Evropske unije in zatrdila, da ne bo spremenila ciljev ali strategij skladov. Vendar je organizacija Planet Tracker tej razlagi oporekala in menila, da je bila poteza morda načrtovana, da bi se vlagatelji izognili natančnejšemu pregledu.
Priznati je treba, da obstajajo legitimne okoliščine, v katerih se okoljsko ozaveščena podjetja lahko odločijo za podcenjevanje svojih trajnostnih kvalifikacij. Razlogi za to so lahko zaskrbljenost zaradi naraščajočih zahtev po informacijah, ki lahko preobremenijo vire manjših organizacij. Prav tako se lahko nekatera podjetja poskušajo izogniti stroškom, povezanim s preverjanjem njihove okoljske skladnosti.
V nekaterih primerih se lahko podjetja odločijo, da bodo svojo ekološko trdnost ocenila v daljšem časovnem obdobju, preden objavijo svoje učinke. Ta strateška odločitev jih lahko zaščiti pred morebitnimi izzivi, vključno z obtožbami zelenega pranja ali kazenskimi regulativnimi sankcijami.
Kaj je storjenega za preprečevanje taktike zelenega pranja?
Regulativni in vladni organi se začenjajo ukvarjati z naraščajočo zaskrbljenostjo zaradi pranja zelene barve.
V Združenem kraljestvu se pripravljajo načrti za izboljšanje predpisov za označevanje trajnostnih investicijskih skladov. Poleg tega poteka strogo preverjanje “okoljskih” opisov na izdelkih, kot so živila in pijače.
V Evropski uniji je bil marca 2023 v okviru evropskega zelenega dogovora sprejet nov zakonodajni predlog, namenjen zajezitvi “greenwashinga”. Namen te zakonodaje je preprečiti, da bi korporacije razširjale dvoumne, široke in nepodprte izjave, ki se nanašajo na okoljske vidike.
Predlog določa izrecne smernice glede načina, kako morajo podjetja utemeljiti svoje okoljske trditve in označevanje. Poleg tega zahteva, da te izjave in oznake preveri neodvisna, pooblaščena preveritvena organizacija. Uvaja tudi nove predpise o okoljskem označevanju.
John Willis je direktor raziskav pri podjetju Planet Tracker. To podjetje uporablja podatke za spodbujanje gospodarskega modela, ki temelji na ničelni neto vrednosti in podpira naravo. Willis meni, da je za rešitev tega problema treba, da ključni akterji, ki se borijo proti “zelenemu pranju”, razvijejo svetovni standard za poročanje o okoljskem, socialnem in upravljalnem ravnanju (ESG).
Ključno vlogo imajo tudi potrošniki, ki javno opozarjajo podjetja na njihove zavajajoče prakse in v nekaterih primerih proti njim sprožijo sodne postopke.
Skupina proti oglaševanju Brandalism je okrepila svoje demonstracije. Proti ekološkemu pranju se bori tako, da odstranjuje oglase iz letalskih in avtomobilskih sektorjev ter tako ozavešča javnost.
Kako se lahko izognete tveganju, da bi nasedli “greenwashingu”?
Poleg tega, da je treba biti previden glede navideznih okoljskih zavez, ki jih predstavljajo podjetja – pojav, ki se pogosto imenuje “zeleno pranje” – obstaja več strategij, kako se izogniti zavajanju.
Temeljno načelo je, da skrbno preučimo trditve velikih mednarodnih podjetij o njihovi okoljski odgovornosti. Ta podjetja imajo prednost, saj imajo znatna finančna sredstva, delovno silo in vpliv, kar jim omogoča, da pomembno prispevajo k blažitvi škodljivih učinkov podnebnih sprememb. Na žalost pa njihovi ukrepi pogosto predstavljajo le minimalen del potrebnih prizadevanj za boj proti temu obsežnemu in perečemu vprašanju.
Zato je na splošno mogoče, če je potrebno nekaj skrbnosti, za nabavo enakega blaga ali storitev izbrati majhna, neodvisna lokalna podjetja. Ta alternativa običajno ne le obogati potrošniško izkušnjo z osebnim in neposrednim stikom, temveč tudi odpravi neprijetnosti, povezane s čakanjem na dostavo.
Poleg tega je preudarno, da strogo ocenite etične standarde in preverljive reference obravnavanih izdelkov. Nekatere zaupanja vredne ekološke oznake, kot so FairTrade, Global Organic Textile Standard in EU Ecolabel, so rezervirane za izdelke, ki so dokazali, da se držijo okolju prijaznih praks. Prevladujejo tudi podobni nacionalni in regionalni certifikati, ki jih nadzirajo vladni organi, med drugim nemški Modri angel, znak za okolje Nordic Swan v nordijskih državah in avstrijski znak za okolje.
Vir Foto: Pexels