Da bomo vedeli, s kom imamo opravka
Boštjan M. Turk: V zgodovini naše države se še nikoli ni dogajalo, da bi vsi trije najvišji predstavniki oblasti, predsednica republike, šef vlade in predsedujoča državnemu zboru, s svojimi dejanji, posredno ali neposredno, razgrajevali državo, njeno gospodarstvo, socialno strukturo, predvsem pa identiteto.
V “svobodi” so na površje pridrle sile, ki jim Republika Slovenija ni bila nikoli intimna opcija. Državo želijo prilagoditi interesom “srbskega sveta”, z vsem, kar ta predpostavlja. Na obzorju znova vstaja Beograd. Tja odhajata Aleksander Čeferin in Zoran Janković podpret kampanjo Aleksandra Vučića. Videti je, da sedaj na polno prihaja do veljave generacija, ki je na prizorišče stopila še v Miloševićevem času. Vučić je bil namreč pionir velikega vodže. To je bil čas, ko si je prenavljajoča se partija zaželela Jugoslavije v nekakšni drugačni obliki, za potrebe javnosti pa je žonglirala s pojmi osamosvojitve, suverenosti in demokracije. Imenujmo predstavnike te opcije “jugoslovanski osamosvojitelji”.
Beseda sama dovolj jasno kaže, za kaj bi tukaj šlo. Državo so tako kot leta 1991 tudi danes napravili za talca. Tedaj nam je uspelo prebiti blokado in se – njim navkljub – osamosvojiti. Danes bi se morali osamosvojiti in ponovno osvoboditi, pa bi v ta namen ne bilo škoda vnovič k življenju obuditi dejanja tedanjih pripadnikov starega režima. Da bomo vedeli, s kom imamo pravzaprav opravka. Četudi koga od njih ni več med živimi, pa njegov (njihov) duh še kako veje po državi.
Prvi v tej vrsti je Milan Kučan
Prvi v tej vrsti je Milan Kučan. On je podprl vse tri (Goloba, Musarjevo in posredno UKZ), ki danes razgrajujejo Republiko. Slovenija nikoli ni bila njegova intimna opcija, tako se je o stvari sam izrekel. V kritičnem času osamosvajanja je v časopisu Dnevnik na primer angažiral kar svetovalca iz lastne pisarne. Oporo za to nudi Danilo Slivnik, ki je bil v tistem času urednik na Delu, slednje pa se je – v nasprotju z današnjo sramoto – oglaševalo s “Samostojen časnik za samostojno Slovenijo”.
Tako: “Del načrta je Kučanov krog uresničeval v Sloveniji ob pomoči medijev: v Beogradu so morali imeti javni dokaz, da del klana res nasprotuje osamosvojitvi, drugače bi lahko rekli, da so jih iz Ljubljane vlekli za nos. In jim po zaupnih kanalih pošiljali lažne signale. Ta del posla so prepustili najbolj nadzorovanemu slovenskemu časopisu: ljubljanskemu Dnevniku, ki je bil zmeraj stoodstotno v rokah partijske nomenklature. Ta časopis ni niti enkrat v pol leta, kolikor so trajale priprave na osamosvojitev, objavil kakršnegakoli prispevka, ki bi bil naklonjen vzpostavitvi samostojne države, ampak jo je ves čas napadal in smešil.” (Danilo Slivnik, Kučanov klan).
Kdo se je angažiral?
In kako je bilo to konkretno videti? Kdo se je angažiral? Avtorju zgornjega besedila tu ni v zadregi razkriti, kaj je bilo v ozadju, kolikor nenavadno, bolje škandalozno se je to tisti čas slišalo (ali se sliši še danes): “Ključna pisca, ki sta Beogradu sporočala, da je klan tudi na ’rezervnih pozicijah’, sta bila glavni urednik Milan Meden in neki skrivnostni avtor po imenu Veno Karbone, ki ga ni nihče nikoli videl. Oba sta javnost nenehno zasipala z očitki, da vodi Demos Slovenijo v propad, in branila politiko zvezne vlade ter JLA. Veno Karbone je 25. junija, ko so tekle zadnje priprave na pomemben razdruževalni korak in ko so vsi upali, da nam bo uspelo, javnost svaril pred nekakšnimi gulagi, ki da bodo nastali v Sloveniji. Oba sta odločno nasprotovala samostojnosti. Na dan, ko se je začela vojna, pa sta obsodila slovenski oboroženi odpor.” (prav tam).
In kdo je bil drugi element protiosamosvojitvene enačbe na Dnevniku? Razkritje še danes, po toliko letih, preseneča. “Prav spektakularen zasuk pa se je zgodil, ko se je odkrilo, kdo je skrivnostni Veno Karbone. Izkazalo se je, da je to dr. Neven Borak, ekonomist dokaj povprečnega znanja in osebni svetovalec predsednika države Milana Kučana za gospodarske zadeve. Z drugimi besedami, človek iz Kučanovega kabineta.” (prav tam).
Kaj se je dogajalo?
Presenečenje, bolje osuplost, sta bila popolna: “Tega skoraj nihče ni mogel verjeti. Je bilo to sploh mogoče? Kaj se je dogajalo? Ljudje so se prijemali za glavo, saj je bilo vsem jasno, da je Kučan ves čas vedel, kdo se skriva za psevdonimom Veno Karbone in da je bil tudi seznanjen z vsebino njegovega pisanja. Zakaj torej ni nič naredil?” (prav tam).
Tudi na to logično vprašanje prinaša Slivnik odgovor – ki pa je – kot bi vdirali odprta vrata. Razlaga je namreč na dlani. “Kučan in njegovi ga niso zaustavili zato, ker so ga potrebovali, ker je deloval po njihovih navodilih. Razpihoval je prave in namišljene napake Demosa, poglabljal dvom o realnosti slovenske osamosvojitve, med ljudmi sejal nezaupanje in v Beograd pošiljal sporočila, da sta v Sloveniji dve politični struji, od katerih je ena odločno za Jugoslavijo.” (prav tam).
Kučan je tako prvi… več na Požareport.
Boštjan M. Turk
(Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura moči in Faktor)
Foto: Zajem zaslona; Portal24